Takrat je, med aktivnim spopadanjem s kar štirimi okupacijskimi režimi, slovensko odporniško gibanje zgradilo celotno strukturo oblasti, vse od lastnega denarnega zavoda, sodišč, zdravstva, kulture, šolstva do znanstvenega inštituta. Legitimnost je tej strukturi dajal odpor z množično podporo prebivalstva, brez katere preboja ne bi bilo. V tej državotvornosti je bilo slovensko odporniško gibanje enkratno in brez primere v takratni okupirani Evropi.
S to legitimacijo se je Slovenija vključila v oblikovanje povojne jugoslovanske države. Kot njena republika je z aktivnim delovanjem v različnih obdobjih demokratizacije in opuščanja ideologije revolucionarnega državnega nasilja razvila vse atribute državnosti. Nanje se je oprla, ko je zaradi velikih razlik na poglede o enakopravnosti narodov, solidarnosti, gospodarskega in političnega razvoja ter razumevanja demokracije in vladavine prava Jugoslavija zašla v globoko politično, gospodarsko in moralno krizo z vse bolj zaostrenimi nacionalnimi nasprotji. Slovenija je izhod na koncu poiskala v državni osamosvojitvi. Zanjo se je odločila z zares visoko stopnjo državljanskega soglasja.
