Kot poroča Guardian, je raziskava o tem, kako se ljudje učijo sodobnih jezikov, pokazala, da najbolj nadarjeni za jezike tuje izraze zaznavajo kot naključne zvoke, ne kot besede.
Ljudje se pri učenju tujega jezika običajno opirajo na glasove in vzorce iz svojega maternega jezika, da bi razumeli, kar slišijo. Bolj ko se zvoki in izgovarjava tujega jezika razlikujejo od maternega, težje se ga je verjetno naučiti.
Pomemben je ton
Toda ljudje z najboljšim posluhom za jezike tudi najzahtevnejše izgovorne posebnosti usvojijo precej lažje. Da bi ugotovili, zakaj je tako, so raziskovalci z londonske univerze UCL in japonske univerze Tohoku primerjali slušno natančnost 67 Japoncev, ki so se učili angleščine. Merili so njihovo sposobnost zaznavanja majhnih razlik v višini, trajanju in tonu nejezikovnih zvokov.
Guardian piše, da so z uporabo funkcijske magnetne resonance spremljali tudi možgansko aktivnost udeležencev, ko so poskušali razlikovati med angleškimi samoglasniki, ki jih v japonščini ni.
Ugotovili so, da so udeleženci z večjo slušno natančnostjo novo izgovarjavo usvojili hitreje in pravilneje kot drugi. Pri obdelavi tujih glasov so se manj zanašali na senzomotorični sistem v levi polovici možganov, ki sodeluje pri jezikovni obdelavi. Njihovi vzorci možganske aktivnosti so bili namesto tega podobni tistim, ki se pojavijo pri zaznavanju nejezikovnih zvokov.
Ker so na njihovo zaznavanje manj vplivali že ustaljeni vzorci maternega jezika, so lahko nove zvoke lažje in natančneje prepoznali. Nasprotno so se ljudje z manjšo slušno natančnostjo pri poslušanju tujega jezika bolj zanašali na senzomotorični sistem možganov. Pri obdelavi neznanih zvokov so uporabljali vzorce izgovarjave svojega maternega jezika.
Posluh za tuje jezike
Najnovejše ugotovitve postavljajo pod vprašaj stereotip, da se Britanci težje učijo tujih jezikov. Profesor Kazuya Saito-van Poeteren, vodilni avtor raziskave in profesor poučevanja drugega jezika na inštitutu za izobraževanje londonske univerze UCL, je za Guardian poudaril, da težav ne gre pripisovati biološkim značilnostim.
»Ne verjamem, da so Britanci biološko manj nadarjeni za jezike. Verjetnejše je, da so mnogi premalo izpostavljeni jeziku v smiselnih okoliščinah, hkrati pa metode poučevanja ne razvijajo nujno slušnih spretnosti, ki bi jim omogočile čim bolje izkoristiti omejeno količino stika z jezikom,« je pojasnil.
»Če jezik slišite in uporabljate le nekaj ur na teden, lahko dober posluh pomeni veliko večjo prednost. Ljudje z visoko slušno natančnostjo lahko zelo dobro izkoristijo že razmeroma skromno količino jezikovnih vsebin, medtem ko drugi morda potrebujejo veliko več stika z jezikom, preden se jim neznani zvoki utrdijo v spominu,« je dodal.
Po njegovem mnenju bi morale tudi šole pri poučevanju sodobnih jezikov več pozornosti nameniti zvokom, ne zgolj slovnici in besedišču.
»Poučevanje tujih jezikov bi moralo preseči pristop, ki temelji na 'več vaje', in se usmeriti v razvijanje slušnih spretnosti za učenje jezika, prilagojeno posameznikovim slušnim značilnostim,« je dejal.
Profesor Padraic Monaghan, strokovnjak za kognitivne procese na univerzi Lancaster, je ob predstavitvi ugotovitev opozoril, da tradicionalno učenje jezikov temelji na strukturirani vadbi, vendar so človeški možgani naravno prilagojeni usvajanju jezikov prek izpostavljenosti.
»Ta raziskava potrjuje, kako pomembno je poslušanje pri učenju jezika, čeprav se ljudje vsaj v začetnih fazah zaznavanja novih jezikovnih zvokov razlikujejo po občutljivosti zanje,« je dejal.