Analiza neprofitne organizacije SkyTruth temelji na satelitskih posnetkih, zbranih med letoma 2023 in 2025, ter podatkih njihovega sistema za spremljanje naftnega onesnaženja Cerulean. Raziskovalci so na podlagi opažanj ocenili letni obseg onesnaženja, ki ga povzročajo plovila ter priobalna naftna in plinska infrastruktura, pri tem pa upoštevali razlike v satelitski pokritosti in gostoti pomorskega prometa. Skupna površina naftnih madežev naj bi bila približno trikrat večja od površine Španije.
S približno 81 odstotki madežev, pri katerih je bilo mogoče ugotoviti verjeten vir, so bile povezane ladje. Najpogosteje so bili med njimi tankerji in tovorne ladje, medtem ko je priobalna naftna in plinska infrastruktura predstavljala še 18 odstotkov ugotovljenih virov. Glavni tehnološki direktor SkyTrutha Karl Wuster je opozoril, da je onesnaženje z nafto stalen svetovni problem, ki se pojavlja veliko pogosteje kot velike nesreče, ki pritegnejo medijsko pozornost.
Najbolj obremenjena morja
Največje koncentracije so raziskovalci zaznali v Rdečem morju, Perzijskem zalivu, Sredozemskem in Črnem morju ter v vodah ob zahodni Afriki in Indoneziji. Več kot 90 odstotkov ocenjenega onesnaženja je bilo v nacionalnih vodah, kar pomeni, da je velik del problema povezan z območji, kjer imajo države neposrednejši nadzor nad pomorskim prometom in infrastrukturo.
SkyTruth je izpostavil tudi več ponavljajočih se virov onesnaženja. Raziskovalci so 16 plovil večkrat opazili v bližini naftnih madežev, tri med njimi pa so bila – tovorna ladja pod zastavo Palaua ter ruski in indonezijski tanker – v bližini madežev na več kot petini satelitskih posnetkov, na katerih so se pojavila. Pri dveh priobalnih objektih ob Indoneziji in Nigeriji so naftne madeže zaznali v približno 29 oziroma 24 odstotkih posnetkov.
Onesnaženje tudi na zaščitenih območjih
Tudi morska zaščitena območja niso izvzeta. Čeprav je imelo približno 75 odstotkov zaščitenih območij manjšo koncentracijo naftnih madežev kot okoliške vode, so onesnaženje zaznali tudi v občutljivih habitatih, med drugim na območju Mehiškega zaliva. Raziskovalci obenem opozarjajo, da je dejanski obseg problema lahko večji, saj je satelitsko spremljanje na odprtem morju omejeno, velika območja oceanov pa ostajajo slabo nadzorovana.
K onesnaženju ne prispevajo le redno delujoče ladje in naftna infrastruktura, temveč tudi vojne, nesreče in stare razbitine. Avgusta je nafta s plovila, ki je bilo zadeto med vojno v Perzijskem zalivu, dosegla iranski otok Kešm in tamkajšnje zaščitene mangrove. Izlitje z ruskega tankerja, povezanega s tako imenovano floto v senci, pa se je ob obali Omana razširilo na več kot 2000 kvadratnih kilometrov.
Na oceansko okolje vplivajo tudi stare ladijske razbitine. Po ocenah na morskem dnu leži okoli 8500 potencialno onesnažujočih razbitin, večinoma iz prve in druge svetovne vojne. Ker njihovi trupi zaradi korozije propadajo, nekatere že izpuščajo nafto, kar pomeni dolgoročno tveganje za morsko okolje tudi več desetletij po tem, ko so potonile.