Iluminati so nastali 1. maja 1776 v bavarskem Ingolstadtu, kjer je akademik Adam Weishaupt s skupino študentov ustanovil red, ki naj bi širil razsvetljenske ideje in liberalne vrednote. V okolju, v katerem sta imeli cerkev in monarhija še vedno odločilno vlogo, so nasprotovali cenzuri ter si prizadevali za versko strpnost in reformo izobraževanja. Kot v knjigi Iluminati ugotavlja Taylor, so prvi člani tvorili »komaj kaj več kot tajni knjižni klub«, ki je razpravljal o zahtevnem čtivu in si izmenjeval eseje.
Organizacija je z leti zrasla in je imela na svojem vrhuncu agente po vseh nemških deželah. Leta 1782 so celo poskušali prevzeti prostozidarje. Zgodilo naj bi se v zdraviliškem letovišču blizu Frankfurta, kjer naj bi potekalo veliko srečanje evropskih prostozidarjev. Ker pa je bil ravno tedaj vrhunec turistične sezone, za delegate ni bilo dovolj nastanitev in zasebnih prostorov za sestanke. Domnevno »tajne« razprave so tako potekale na javnih krajih, s čimer so zabavali in zmedli številne druge goste, glavni predstavnik iluminatov pa se je osmešil, ko je skušal z vsakim, ki ga je bil pripravljen poslušati, razpravljati o teologiji.
Dolgočasna organizacija
Tudi sicer se je večina načrtov iluminatov končala podobno klavrno. Nekaj članov se je pozneje sicer povzpelo na položaje moči in vpliva ter uspelo uresničiti nekatere cilje reda, denimo versko strpnost in reformo izobraževanja. Na splošno pa niso dosegli veliko.
Taylor pravi, da je bila glavna težava Weishauptovih privržencev, da v resnici niso poznali nobenih okultnih resnic ali, kot bi lahko danes slišali o iluminatih, ničesar, »za kar Oni nočejo, da bi mi vedeli«. Iluminati so bili nasprotno dokaj nezanimiva organizacija, njihove zamisli pa so bile sporne zlasti v določenih konservativnih nemških deželah, medtem ko so bile v liberalnejših precej običajne. Ko so Weishaupta leta 1784 razkrinkali in izgnali, so bavarski iluminati izginili iz dejanskega političnega življenja in se zlili z mitom.
Francoska revolucija kot izhodišče teorije zarote
Prelomnico je pomenila francoska revolucija. V 90. letih 18. stoletja sta francoski duhovnik Augustin Barruel in škotski fizik John Robison v ločenih delih za izbruh revolucije obtožila skrivne, še vedno dejavne iluminatske združbe. Robison je trdil, da je »iluminatstvo teorija jakobinizma«. Čeprav so zgodovinarji takšne razlage ovrgli, se je ideja o skrivni organizaciji, ki usmerja svetovne dogodke, ohranila.
Taylor opozarja, da so bile revolucije res prežete s političnimi zarotami, kar je neutemeljenim obtožbam dajalo videz verodostojnosti. Pozneje so iluminatom pripisovali vpliv na irske nacionaliste, ameriške federaliste in boljševike. V 20. stoletju se je teorija prepletla z antisemitizmom in skrajno desnico, med drugim z ameriško organizacijo John Birch Society. Iluminati v tej pripovedi niso bili več uporniki proti obstoječemu redu, temveč domnevni skriti gospodarji sistema, proti katerim naj bi se borili domoljubi.
Zakaj teorije zarote vztrajajo
Sodobno različico teorije je dodatno spodbudil govor ameriškega predsednika Georgea H. W. Busha o »novem svetovnem redu« leta 1991. Medtem ko so mnogi v njem videli napoved stabilnejšega sveta po hladni vojni, je ameriški televangelist Pat Robertson izraz razumel kot znamenje prihajajoče svetovne vlade in odprave religije. Pozneje so podobne predstave zagovarjali tudi Alex Jones, zagovorniki trditev, da se Barack Obama ni rodil v ZDA, ter David Icke, ki britanski kraljevi družini pripisuje, da so nezemljani.
Taylor pojasnjuje, da je takšne teorije težko ovreči, saj njihovi zagovorniki skrivnostnih sil praviloma ne opredelijo dovolj natančno, da bi jih bilo mogoče preveriti. Teorija, ki lahko pojasni skoraj vse, pa je po drugi strani v glavah prepričanih odporna proti dokazom in neprijetnim dejstvom. K njeni priljubljenosti prispeva tudi, da so senzacionalistične razlage dobičkonosne in pritegnejo pozornost občinstva, zlasti na družbenih omrežjih.
Domišljija prevladala nad dejstvi
Pomemben dejavnik je po Taylorjevem mnenju tudi neravnovesje med željo ljudi po odgovorih in količino informacij, ki so jim na voljo. Ljudje pogosto »ne morejo ali nočejo sprejeti, da so včasih dogodki zunaj nadzora celo najbolj sposobnih akterjev«.
Zamisel, da svet vodijo skrite sile, je zato lahko paradoksalno pomirjajoča. Kaotičnim dogodkom ponudi jasno, četudi izmišljeno razlago. Taylor pravi, da so teoretiki zarot poskušali ustvariti koherentno zgodovinsko pripoved, vendar so pri tem domišljiji prepogosto dovolili, da je prevladala nad dejstvi.