Minulo sredo je 14. dalajlama Tenzin Gyatso razpršil vse dvome. »Po različnih poteh sem prejel sporočila Tibetancev, ki so vsi izrazili enako prošnjo. Potrjujem, da se bo institucija dalajlame nadaljevala,« je zapisal po poročanju medijev. To pomeni, da bodo tudi 15. dalajlamo izbrani budistični menihi poiskali na starodaven način – tako kot so iskali in našli njega. Leta 1937 so komaj dveletnega dečka, ki se je rodil v kmečki družini v jugovzhodnem delu Tibeta, menda prav na dan smrti njegovega predhodnika, po predpisanem postopku, ki vključuje zapletene preizkuse, določili za reinkarniranega dalajlamo. Uradno so ga ustoličili leta 1950, v palači v Lhasi, kjer je odraščal.
Ni dvoma, da je Tenzin Gyatso razveselil številne svoje sonarodnjake in budiste po vsem svetu. Prav tako pa ni dvoma, da je vnovič razbesnil kitajsko vodstvo. Jasno je dal namreč vedeti, da je sklad, ki ga je sam ustanovil, edini pristojen za to, da prepozna bodočo reinkarnacijo dalajlame in da se v to ne sme vmešavati »nihče drug«. Pred časom je tudi izjavil, da se bo njegov naslednik – ali naslednica, to možnost je izrecno dopustil – rodil zunaj Kitajske, in svoje privržence pozval, naj zavrnejo vsakogar, ki ga bo izbral Peking. Kitajska namreč vztraja, da bi morali prihodnjega dalajlamo izbrati po tradiciji kitajske dinastije Čing, z žrebom iz zlate žare, nakar bi ga moral uradno potrditi še Peking.
Štirinajsti dalajlama, ki je za velik del sveta nesporna moralna avtoriteta, je za kitajsko vodstvo že dolgo zgolj nevaren tibetanski separatist, ki da nima nobene pravice zastopati tibetanskega ljudstva. Ob neki priložnosti so ga označili celo za »šakala« in človeka »s srcem zveri«. V osrčju političnega spora je kajpak status Tibeta.
Beg v Indijo in Nobelova nagrada
Za Kitajsko je ta strateško pomembna gorska planota nesporen del njenega ozemlja. Potem ko je leta 1959 Maova vojska krvavo zadušila tibetanski upor za neodvisnost, je še ne 25-letni dalajlama po napovedani usmrtitvi z več sto oboroženimi varuhi zbežal v Indijo. Pot čez strme in zasnežene gorske prelaze je zahtevala številne žrtve. Po nekaterih informacijah jih je od okoli milijona tibetanskih beguncev pot čez himalajske gore preživelo le dobrih sto tisoč. Tudi dalajlama jo je s težavo zmogel: v Indijo je pribežal izčrpan, s hudo grižo.
Čez čas se je ustalil v samostanu v Daramšali na severu Indije, kjer je svoj sedež dobila tudi tibetanska vlada v izgnanstvu. Za okoli 100.000 Tibetancev v Daramšali so z leti ustanovili šole, kjer se otroci izobražujejo in ohranjajo svoj jezik, verska in kulturna izročila. Po nekaterih ocenah v Tibetu v hudih razmerah živi še približno 3,5 milijona Tibetancev, skupaj z razseljenci naj bi jih bilo okoli sedem milijonov.
Dalajlama se je v izgnanstvu kljub terorju Kitajcev, ki Tibetancem ne priznavajo niti pravice do veroizpovedi – budizem označujejo za bolezen – odrekel boju za neodvisnost Tibeta. Odločil se je za miroljubno vztrajanje pri zahtevi po samoupravi Tibeta. Leta 1989 so mu za dosledno politiko miru in nenasilja v Stockholmu podelili Nobelovo nagrado za mir. Tenzin Gyatso je obiskal številne svetovne voditelje in bil povsod, tudi zaradi svoje naravne karizmatičnosti, deležen priznanj in izrazov solidarnosti s trpljenjem njegovega ljudstva. Pa tudi gmotne pomoči. Leta 2011 se je odrekel položaju političnega voditelja in odločanje prepustil demokratično izvoljeni vladi.
Slovenijo je obiskal kar trikrat. Prvič je na neuradni tridnevni obisk pripotoval leta 2002. Povabila ga je ljubljanska univerza, kjer so mu zaradi njegovih prizadevanj za blaginjo človeštva ter za ohranjanje in spoštovanje narave podelili naziv častnega senatorja. »V boju za pravičnost in svobodo svojega naroda ste se odpovedali vsakršnemu nasilju in sovraštvu. Tudi zato ste se v svetu uveljavili kot glasnik miru in razumevanja med narodi ter postali državljan sveta,« ga je nagovoril tedanji rektor Univerze v Ljubljani Jože Mencinger. Na pravni fakulteti, kjer so ga počastili še s posebno medaljo za humanost, je predaval o etiki za novo tisočletje, v parku Tivoli pa je večtisočglavi možnosti govoril o moči sočutja in pomenu univerzalnih človeških vrednot, kot so skrb za drugega, solidarnost, skromnost, ponižnost, odpuščanje, potrpežljivost, samodisciplina … Te vrednote prinašajo srečo in harmonijo, je dejal, zanje pa ni nujno potrebna religija. »Tisti, ki imajo radi boga, svojo vero kažejo tako, da imajo radi svojega bližnjega,« je bil jasen dalajlama, »sekularizem pa ni ovira, da ne bi bili etični.«
Slovensko množico je podučil v Tivoliju
Aktualne so tudi mnoge druge njegove misli, izvirajoče iz budistične filozofije in povedane na dalajlamov značilni, preprosti način. »Človeška inteligenca in moderna tehnologija sta lahko konstruktivni, toda le takrat, ko sta uravnoteženi z občutkom odgovornosti in sočutjem,« je dejal. Ali pa: »Zaradi sodobnega načina življenja in razvoja tehnologije postajamo vse bolj odvisni drug od drugega, to pa pomeni, da so naši interesi interesi sveta v celoti, uničenje naših nasprotnikov naše lastno uničenje, skrb za druge pa pravzaprav skrb zase.« Dalajlama je napisal več kot 30 knjig. Vsaj dve sta prevedeni v slovenščino.
Kitajskemu veleposlaništvu obisk dalajlame ni bil všeč in je dan pred obiskom uradno protestiralo. »Kakršen koli uradni sprejem dalajlame v kateri koli državi, posebej pri državnih voditeljih, neizogibno rani čustva vsega kitajskega naroda in povzroči škodo bilateralnim odnosom s Kitajsko,« je na Radiu Slovenija slovensko oblast posvaril kitajski ataše. Tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel je atašeju pojasnil, da obisk dalajlame nima formalnega državnega značaja in da prihaja na obisk le kot Nobelov nagrajenec. Z dalajlamo se je nato vseeno srečal skoraj kompleten politični vrh: predsednik republike Milan Kučan, predsednik DZ Borut Pahor z vodji poslanskih skupin in premier Janez Drnovšek. Zasebno, seveda. Ni pa dalajlame sprejel tedanji ljubljanski nadškof Franc Rode.
Duševne vrline nam prinašajo notranji mir, notranji mir pa nam zagotavlja dolgo življenje, je leta 2002 množico v Tivoliju poučil Tenzin Gyatso. Kot vse kaže, sam živi po teh načelih, kajti kljub pozni starosti in številnim težkim preizkušnjam v življenju je še zelo čil. Pred dnevi je izjavil, da ni razloga, da ne bi dočakal 110 let. Naj mu jih usoda nakloni.
