Začel se je ob 8.50 na ljubljanski železniški postaji, kamor se je pišoči s kolesom vkrcal na vlak za Dobovo. To je bila prva dilema: ali bo to sploh mogoče? Obenem so bila posvetovanja o tem, ali se dogodka sploh udeležiti na ta način, v dneh pred odhodom precej pestra. Povzetek vseh mnenj je odsvetoval kolo.
Če s kolesom obtičiš v polmilijonski gneči, ti ne preostane drugega, kot da ga pustiš neznano kje in se od njega hipotetično tudi posloviš. Posebej težavno bi bilo v primeru stampeda, ki je bil splošno prepoznana bojazen in je pot v Zagreb že vnaprej opremil z nelagodjem. Tudi če bi uspelo priti do Zagreba, je bilo naslednje vprašanje, ali bodo redarji sploh spuščali kolesa čez mostove preko Save. Poleg tega je bilo v Dobovi treba izstopiti in odkolesariti na hrvaško stran do mesteca Harmica, saj na mednarodni vlak, na katerega so se v Dobovi presedli običajni potniki, s kolesom niso spuščali. Na koncu smo se vseeno odločili za kolo – in odločitev se je izkazala za zmagovalno.
Že vlak iz Ljubljane je bil poln slovenskih privržencev, a pravo iniciacijo v dogajanje je ponudil lokalni vlak iz Harmice. V Savskem Marofu, kraju, ki se ga je moč spomniti po motokros dirkah nekoč, je na vlak vdrla številčna posadka, odeta v vso ikonografijo, kakršna je bila kasneje standard dneva. Majice pristašev so dajale misliti, da je zgodovina Thompsonove kariere hkrati zgodovina razvejanega "merchandisea". Prevladovale so tiste z napisom »Ako ne znaš šta je bilo, upitaj heroje«, vendar so bile prisotne tudi druge – vključno z robo, ki časti HOS in na kateri je obvezno zabeležen razvpit ustaški slogan.
Tudi razpoloženje na vlaku je bilo brez zadržkov. »Za dom!!?« je vzklikal naravni vodja Šole, vlak pa mu je gromko odgovarjal: »Spremni!«, čemur je sledil še ustaški zimzelenček »Evo zore, evo dana«. Ko je grlenost pojenjala, je vodja vzkliknil: »Da ne bi raje Bobana Rajovića, a?!« Nelagodno se počutiš, ko je očitno, da si edini, ki ne poje. In edini, ki nima tipske majice. In povrhu tega še s kolesom na vlaku. Mimogrede – če vzamemo v obzir, da tovrstne majice v povprečju stanejo dvajset evrov, je bilo na koncertu zgolj te robe za protivrednost desetih milijonov evrov. In dodatno so jih prodali še nekaj deset, če ne kar nekaj sto tisoč. Na dan koncerta tudi po petdeset evrov.
Vzdušje na železniški postaji je bilo nadaljevanje tistega z vlaka. Thompson povsod. Iz ozvočenj v lokalih, iz zvočnikov na ulici, iz grl ljudi. Trg bana Jelačića opoldne ni bil nič bolj obljuden kot dan prej, ko se je glavna predzabava odvijala v mestnih lokalih in ne v parku Bundek ob Savi, kot so načrtovali organizatorji. Načrt je deloma pokvarilo vreme oziroma neurje, zaradi katerega so ljudje ostali v ožjem delu mesta.
A v soboto opoldne so vse poti vodile navzdol – proti Savi in dvema mostovoma preko nje. Najbližji je bil Most svobode, vendar se je bolj oddaljeni Jadranski zdel zanesljivejša odločitev – in res je bil okoli 13.30 še zračno prehoden oziroma brez težav prevozen. S prehodom čez Savo je bil osnovni cilj dosežen.
Na drugi strani reke leži mestna četrt Kajzerica, o kateri se je dalo v minulih dneh izvedeti več kot kadarkoli prej. Med drugim, da ni poimenovana po vrsti kruha, temveč po tem, da je bilo v avstro-ogrskih časih tam vadbišče cesarske vojske. Kajzerica meji na zahodno stran hipodroma in mejne ulice so bile zgodaj popoldne že povsem obljudene, dogajanje ob stojnicah s pijačo pa na visokih obratih. Spet se je vrtel zgolj in samo Thompson, kar nikomur ni presedalo – glavna težava je bila pomanjkanje sence, saj je sonce neusmiljeno žgalo. Dobrodošli so bili hidranti, pri katerih se je dalo oskrbeti z vodo. Dokaj neverjeten prizor pa je bil plakat, da se pijača deli zastonj – oziroma za prostovoljni prispevek. Kolikor daš. »Kdo časti?« smo povprašali pristojnega, ki je odgovoril: »Vsemogočni.« Huh.
Do začetka koncerta je manjkalo še polnih sedem ur. Čeravno se tovrstni dogodki praviloma začnejo vsaj ob 20.00, je hrvaški rekorder začetek ob 21.00 določil zato, da bi bolj prišla do izraza svetlobna postavitev – kar se je v osnovi zdelo igranje z varnostjo. Če je bil problem napolniti prizorišče, se je še večji problem zdelo prizorišče sprazniti. Kasneje ko bi se to zgodilo, bolj bodo ljudje pijani – in večje bi lahko bile težave.
Mobilni, kot smo bili, smo lahko obiskali vse točke dogajanja, kolesarjenje po sredini izpraznjenih zagrebških avenij pa je bil svojevrsten užitek. Za razliko od Kajzerice, kjer je bila senca mogoča le ob vzhodnih zidovih stavb, je bilo v Bundeku več zelenja in nenazadnje tudi jezero, v katerem so se nekateri tudi osvežili. Čeravno redki. Večina se je udeleževala že opisanih oblik »tompsonovanja«, ki se niso prekinjali niti spreminjali. Nekega gospoda je bilo slišati, kako sogovorniku razlaga, da je bil rojen v Nemčiji, da v času hrvaške domovinske vojne ni bil prisoten – in da sodelovanje v tej celodnevni proceduri razume kot svojo žrtev za idejo.
Naši ekipi je uspelo najti tudi točko, kjer smo lahko prevzeli novinarske akreditacije, za katere še teden dni pred koncertom nismo bili prepričani, da jih bomo sploh dobili – medtem ko smo jih sprva v soboto iskali na povsem napačnem koncu prizorišča. A na koncu se je vse izteklo ugodno. Okoli 20.00 nas je varnostnik pospremil do novinarske tribune, s katere se je nudil kakovosten pogled na prizorišče – ki še nikakor ni bilo polno. Do takrat je prišlo vanj okoli 250.000, morda največ 300.000 ljudi, zadnja četrtina pa je bila še vedno precej zračna.
Zunaj so se v vrstah čakajočih že kazale napetosti – čakanje na resda zahajajočem, a še vedno močno žgočem soncu je bilo naporno. Menda so proti koncu začeli spuščati ljudi tudi brez kontrole vstopnic. Večina jih je upoštevala navodila in ni imela nahrbtnikov. Jasno pa je bilo, da so gledalci uspeli vnesti pirotehniko – predvsem bakle –, videti pa je bilo tudi osebne raketomete in zasebne drone v zraku. Iz ozvočenja so spuščali zaslužne domoljubne pevce, kot so Zlatko Pejaković, Kićo Slabinac, Oliver Dragojević, pa tudi Marjan Ban in Daleka obala.
Uvod v koncert je bil spektakularen. Po prizorišču je bilo razporejenih več kot trideset stolpov s po petnajstimi zvočniki in ekrani, na vsakem pa tudi top s pirotehniko, s katero se ni varčevalo. Takšnega začetka glasbeno-scenskega dogodka pričujoče oči še niso videle – resda pa tudi ne koncerta Pink Floyd v Berlinu z The Wall. Nadaljevanje je bilo stopnjevano do dvanajste skladbe »Neću izdat ja«, ki je pomenila prvi vrhunec – s senzacionalnimi vizualijami, ki so jih na kakih petsto metrih nad tlemi izvajali krmiljeni droni oziroma svetlobne točke, ki so tvorile like, kot so ogromna Devica Marija, pa dva angelčka, ki se približujeta. Verska ikonografija, kakršne ni videl še noben papež. Sledili so še prikazi orla s približno 200 metri razpona kril ter napis »Oluja 95«. Da ne bo pomote – tudi glasba je zvenela izvedbeno spodobno. Počakali smo še »Čavoglave«, kakopak, da slišimo, ali jo bo začel s prepovedanim vzklikom. Ga je – čemur je sledila pirotehnična orgija bakelj, ki so jih ljudje uspeli vnesti kljub domnevno strogim pregledom. Ni se več videlo ne odra ne dronov.
Potem smo šli. Veljalo se je izvleči iz Zagreba.
