V petek se je končala javna razgrnitev osnutka načrta upravljanja Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, v času katere je zainteresirana javnost lahko posredovala svoje pripombe in mnenja glede pripravljenega dokumenta. Ta načrt bo za naslednjih deset let določal razvojne usmeritve, način izvajanja varstva, rabo in upravljanje zavarovanega območja krajinskega parka. V organizacijah Mladi za podnebno pravičnost, Protestival in Ljubljana odprto mesto so nad osnutkom razočarani.
Enajst novih potencialnih lokacij za dogodke
Osnutek načrta upravljanja »pospešuje turbokomercializacijo« krajinskega parka, je pojasnil Izidor Ostan Ožbolt (Mladi za podnebno pravičnost). »Namesto da bi skrčili oziroma umaknili pet območij za izvedbo dogodkov (znotraj krajinskega parka, op. a.), se dogaja ravno nasprotno,« je poudaril. Po lani spremenjenem odloku o krajinskem parku so dogodki dovoljeni le na območju Plečnikovega avditorija, sindikalnega travnika, Mosteca, sankališča in prostora ob Jakopičevem sprehajališču. Iz osnutka načrta za upravljanje pa je razvidno, da Mestna občina Ljubljana in javno podjetje Voka Snaga, ki upravlja krajinski park, omenjata še enajst dodatnih lokacij za dogodke. Gre za zelenico pri rastlinjakih, Jakopičevo sprehajališče, okolico Švicarije in Tivolskega gradu, travnik pod bazenom v Tivoliju, Športni park Tivoli, Cankarjev vrh in jaso pod cerkvijo, skakalnice v Mostecu, okolico Koseškega bajerja in neposredno okolico nekdanjega skakalnega stolpa. Pričakovati je, da bo te dodatne lokacije moral potrditi mestni svet z novo spremembo odloka o krajinskem parku.
Mladi za podnebno pravičnost že zadnji dve leti zagovarjajo stališče, da »park Tivoli ne sme in ne more biti poligon za komercialne, profitabilne, množične dogodke, ampak je in mora ostati oaza miru, oaza, kjer se lahko sprehajamo, kjer se lahko ukvarjamo s športom, kjer doživimo mir sredi vrveža glavnega mesta Slovenije,« je poudaril Ožbolt.
Izpostavil je še pomanjkanje neodvisnega nadzora nad upravljanjem. Osnutek v posameznih delih predvideva, da bo določen nadzor izvajalo javno podjetje Voka Snaga, katerega solastnica pa je občina. Zato so predlagali nov, neodvisen nadzorni odbor, ki bi imel pregled nad vsakim aktom in vsakim dogajanjem v krajinskem parku. Sestavljali bi ga uporabniki krajinskega parka, interdisciplinarna skupina strokovnjakov in strokovnjaki zavoda za varstvo narave. »Ta odbor ne sme biti brezzobi tiger, mora imeti zagotovljene finance in dostop do vseh dokumentov. Mora imeti tudi pristojnost ukrepati, če upravljanje ne bo skladno s smernicami,« je dejal Ostan Ožbolt.
Kako vključiti javnost?
Arne Vehovar (Ljubljana odprto mesto) se je obregnil ob to, da se načrt upravljanja ne opredeli do občinskih načrtov za gradnjo parkirne hiše znotraj krajinskega parka, in sicer nasproti Živalskega vrta Ljubljana. Ta projekt je po Vehovarjevih besedah neskladen tako z mnogimi poudarki načrta upravljanja kot tudi s prometno strategijo mesta, ki se zavzema za odvračanje motornega prometa v mesto in park oziroma za uporabo trajnostnih oblik mobilnosti. »Načrtovana je gradnja garažne hiše, čeprav je krajinski park dobro dostopen z vseh strani z javnim prevozom, kolesom ali peš,« je dodala Sanja Fidler (Protestival). Vehovar je osnutku očital tudi nedorečenost, ker da ne definira, kdo je za kaj odgovoren, do kdaj bo kaj naredil, kje se bo dobil denar za izvedbo.
Fidlerjeva je bila kritična do načina, kako je bila javnost vključena v proces nastanka osnutka načina upravljanja. Po njenem mnenju bo občina sicer odgovarjala, da je organizirala tri delavnice pred pripravo osnutka in dve v času javne razgrnitve. A Fidlerjeva je ocenila, da so bile te delavnice izjemno slabo oglaševane, poleg tega pa naj bi polovica udeležencev teh dogodkov prihajala iz različnih občinskih služb oziroma iz širše velike mestne družine. »Javnost bi morala biti vključena že v fazi oblikovanja prostorskih politik, ko so še vse možnosti odprte,« je prepričana Fidlerjeva, ki meni, da je dopuščanje zgolj podajanja pripomb javnosti k že pripravljenim dokumentom najnižja raven participacije. »Potrebujemo nov model sodelovanja, ki bo v skladu s slovensko in evropsko zakonodajo. Ta mora zagotoviti resnično vključevanje javnosti, povezati različne stroke, omogočiti široko razpravo in vzpostaviti trajen komunikacijski proces, ki bo omogočil demokratično in vključujoče oblikovanje načrta,« je zaključila.
»Nezadovoljstvo med civilnodružbenimi akterji, ki želijo sodelovati pri tvorjenju javnih politik, konkretnih odločitvah ali pri nastajanju normativnih aktov, vse bolj narašča. Izražajo ga v medijih, kjer pa ni prostora za poglobljeno razpravo. In vse bolj se ustvarja vtis, da živimo v kričavi demokraciji, kjer je participacija javnosti zvedena le na to, da lahko civilnodružbeni akterji z vse glasnejšim kričanjem in nasprotovanjem opozarjajo, da se ne strinjajo s predlaganimi rešitvami. Ta konzultantski način vključevanja javnosti je treba nadgraditi tako, da bodo tisti, ki imajo voljo sodelovati pri tvorjenju politik, normativnih aktov in konkretnih odločitev, imeli dejansko možnost vsebinskih vložkov. S tem bodo odločitve na omenjenih področjih, ki jih po zakonu lahko sprejme in mora sprejeti javna oblast, samo pridobile kakovost in legitimnost,« je k mnenju Fidlerjeve dodal politolog s fakultete za družbene vede Andrej Lukšič, ki je član skupine za pripravo osnutka upravljalskega načrta.
