Program Future Combat Air System (FCAS) se je začel leta 2017, da bi nadomestil francoske rafale in letala eurofighter, ki jih uporablja več evropskih držav, med drugimi Nemčija in Španija, ki se je leta 2019 kot manjša partnerica tudi pridružila programu FCAS. Stroški razvoja so ocenjeni na okoli 100 milijard evrov. To ne vključuje zgolj razvoja bojnega letala, ampak tudi razvoj povezanih podsistemov, predvsem visokozmogljivih brezpilotnih letalnikov, ki naj bi letalo spremljali in dopolnjevali v boju, ter razvoj digitalnega komunikacijskega sistema. Razvoj slednjega naj bi se kljub vsemu nadaljeval, obe državi pa sedaj iščeta novo pot za razvoj bojnega letala.
Francija je pri tem v nekoliko lažjem položaju, saj je francoski partner podjetje Dassault Aviation, izkušen proizvajalec, ki že do sedaj vodil razvoj nesrečnega skupnega letala. Poleg tega trenutno proizvaja letala rafale, ki so uspešna tudi na izvoznih trgih. Dilema za Pariz je tako predvsem vprašanje financiranja.
Nemški partner je bil Airbus, ki je sicer skupno evropsko podjetje s sedežem v francoskem Toulousu, a vojaški del koncerna je primarno v Nemčiji. Največ izkušenj ima s proizvodnjo lovca typhoon prek lastništva v podjetju Eurofighter, kjer pa je razvoj vodil britanski partner British Aerospace.
Saab, partner, ki si ga želita tako Nemčija kot Francija
Obe državi se spogledujeta s partnerstvom s švedskim Saabom. Ta proizvaja relativno uspešne lovce gripen in ima dolgo tradicijo samostojnega razvoja vojaških letal. Saab je bil vključen v drugi velik program razvoja bojnega letala v Evropi, imenovan Global Combat Air Programme (GCAP), v katerem sodelujejo Japonska, Združeno kraljestvo in Italija, a je od njega odstopil leta 2023.
Še preden je bil propad programa FCAS tudi uradno potrjen, so nemški mediji poročali, da naj bi potekali pogovori med Nemčijo in Švedsko o sodelovanju med Airbusom in Saabom. Podjetji že sodelujeta pri razvoju zmogljivih brezpilotnih letal.
V zadnjih dneh pa so o pogovorih med Parizom in Stockholmom začeli poročati francoski mediji, kar so potrdili tudi nekateri poslanci na parlamentarnih odborih, ki se ukvarjajo z obrambno politiko, in viri v Dassaultu. Stik je potrdil tudi direktor Dassaulta Éric Trappier, ki je povedal, da so »Švedi ljudje, s katerimi se zelo dobro ujamemo«. Pohvalil je tudi dobre odnose z največjimi lastniki Saaba, družino Wallenberg. Trappierju taki odnosi niso tuji, saj je tudi podjetje, ki ga vodi, že več kot desetletje v večinski družinski lasti družine Dassault.
Vse boljše odnose med Francijo in Švedsko je potrdila tudi nedavna odločitev Stockholma, da kupi francoske vojaške ladje v vrednosti 4 milijarde evrov. Švedski minister Pål Jonson je takrat povedal, da ta posel odpira možnost nadaljnjega sodelovanja.
Največja prednost Francije v snubljenju Švedske pa je bržkone dejstvo, da so vojaška pričakovanja glede novih bojnih letal obeh držav bližje kot z Nemčijo. Ker Francija potrebuje različico letala tudi za uporabo na svoji letalonosilki, si želi nekoliko manjšega letala. To se sklada s tradicionalno švedsko doktrino uporabe letal iz razpršenih letalskih baz, začasno vzpostavljenih na odsekih avtocest. Obe državi sta tudi precej manj vpeti v ameriško vojaško tehnologijo kot Nemčija in dajeta prednost lastnim podpornim sistemom, kot so radarji in komunikacijski sistemi.
Francoska dilema je denar
Težava za Pariz ostajajo stroški. Če bo Dassault razvoj letala nadaljeval sam, bo morala Francija prevzeti tudi finančno breme, ki ga je do sedaj nosila Nemčija. V senatnih odborih so v zadnjih dneh še razpravljali o povišanju financiranja. Odbor za obrambo je podprl povišanje sredstev s 36 na 50 milijard evrov do leta 2030, s čimer pa se ne strinjajo v odboru za proračun, in to kljub dejstvu, da oba odbora vodijo poslanci iste desnosredinske stranke Republikancev. Dassault sicer obljublja, da bo odhod Nemčije in njenih zahtev po večjem letalu program pocenil.
Nemške ambicije
V Nemčiji na drugi strani upajo, da bo program, kjer bo imel vodilno vlogo Airbus, lahko služil kot katalizator razvoja domače obrambne industrije na tem tehnološko najzahtevnejšem področju. Čeprav država od druge svetovne vojne naprej ni samostojno razvila svojega bojnega letala, sedaj v Berlinu menijo, da je domača orožarska industrija pripravljena na tak program. Airbus je včeraj podpisal pismo o nameri sodelovanja s še nemškimi podjetji in napovedal, da je ta konglomerat, ki si je nadel ime »Tama Gen 6«, pripravljen prevzeti razvoj in proizvodnjo novega bojnega letala. Po navedbah Airbusa naj bi se priključila tudi španska podjetja, ki so bila do sedaj vključena v program FCAS.
Ne glede na to pa je jasno, da bo predvsem nemški program težko dosegel prejšnjo časovnico, s predvidenim začetkom operativne uporabe letal FCAS leta 2040. Nemčija, ki je že leta 2022 naročila ameriška letala pete generacije F-35, se zaradi zamud pri razvoju novega bojnega letala vse bolj približuje naročilu dodatnih ameriških letal. Načelnik nemškega letalstva Holger Neumann je v začetku meseca še povedal, da ne želi, da bi vlada kupovala dodatna letala typhoon (zadnje od že naročenih naj bi bilo dobavljeno leta 2034), in je zato ministrstvu za obrambo predlagal nakupe letal pete generacije.