Nedavni primeri – brezpilotnik, ki je strmoglavil na hišo v Romuniji, drugi, ki je kršil litovski zračni prostor, ter večurna prekinitev delovanja letališča v Münchnu zaradi domnevnega opažanja brezpilotnika – kažejo, da so brezpilotni sistemi postali vse resnejša grožnja za Nato, piše Euronews.
Ob kršitvi Natovega zračnega prostora se sproži operacija Eastern Sentry, v okviru katere poletijo lovska letala za sledenje ali uničenje cilja. To je drago: nekateri brezpilotniki stanejo manj kot 100.000 evrov, prestrezanje z dvema lovcema pa več kot 85.000 evrov, še preden bi izstrelili rakete.
Generalpodpolkovnik Guillaume Thomas, namestnik poveljnika Natovega zavezniškega zračnega poveljstva (AIRCOM), je poudaril, da vojskovanje z brezpilotniki postavlja pred Nato skupne izzive, pri čemer je opozoril na množično uporabo brezpilotnikov v ruski vojni proti Ukrajini.
Po njegovih besedah mora zavezništvo ostati v prednosti na področju stroškov, proizvodnje in inovacij, kar je mogoče doseči le s tesnim sodelovanjem med vojsko in industrijo.
Sodelovanje z Ukrajino je nujno
Po besedah dr. Ulrike Franke iz evropskega sveta za zunanje odnose (ECFR) so brezpilotniki »na bojišče prinesli množičnost«. Zato mora Nato več pozornosti nameniti množični proizvodnji in nizkim stroškom ter se izogniti uporabi dragih sistemov za uničevanje poceni brezpilotnikov. Sodelovanje z Ukrajino je po njenem mnenju nujno.
Starejši poročnik Oleksandr Vorobjov, namestnik poveljnika zračne obrambe 3. armadnega korpusa ukrajinske vojske, je za Euronews dejal, da je največja težava Ukrajine zanesljivo radarsko zaznavanje. Obstoječi radarji pogosto za nekaj sekund izgubijo sled za majhnim brezpilotnikom, zato popolnoma avtonomni prestrezni sistemi še niso mogoči.
»Prav to nam je preprečilo razvoj popolnoma avtonomnega sistema. Radarji, ki jih uporabljamo v Ukrajini, niso bili zasnovani za odkrivanje takšnih brezpilotnikov. Gre predvsem za vremenske in letalske radarje. Zaradi tega cilj včasih izgine z radarskega zaslona. Če ga brezpilotnik ne vidi in radar za deset sekund izgubi stik, ga mora v tem času upravljati človek. To je največja vrzel – zanesljivo zaznavanje teh ciljev. Morda ima Evropa to zmogljivost, morda ZDA, tega ne vem.«
Povezovanje vojske in industrije
Podpolkovnik Steffen Bott je ob robu Natovega dogodka Aircom Industry Day v oporišču Ramstein v Nemčiji poudaril, da Nato in posamezna vojska ne sklepata pogodb z obrambnimi podjetji, temveč opredelita operativne potrebe, medtem ko industrija razvija rešitve.
»Vojska je opredelila konkretne operativne potrebe, vendar se tehnologije za boj proti brezpilotnim sistemom razvijajo izjemno hitro. Velik del inovacij prihaja iz zagonskih podjetij in uveljavljenih proizvajalcev, medtem ko se vojaške zahteve zaradi vojne v Ukrajini spreminjajo hitreje, kot jim lahko sledijo običajni postopki javnega naročanja,« je pojasnil.
Na dogodku se je predstavilo približno 35 podjetij, med njimi MBDA, Alta Ares, Hensoldt in Aselsan, ki so predstavila radarje, prestrezne brezpilotnike, rakete in druge sisteme za obrambo.
Podjetje MBDA je predstavilo raketo za obrambo pred množičnimi napadi brezpilotniki tipa shahed oziroma geran, ki ga uporablja Rusija. Vključena bo v sistem Skyranger 30 podjetja Rheinmetall, ki bo med letoma 2027 in 2028 nameščen pri nemški brigadi v Litvi. Sistem uporablja 30-milimetrski top proti manjšim brezpilotnikom in rakete defend air proti večjim ciljem.
Ukrajina kot vir izkušenj
Čeprav ukrajinskih podjetij na razstavi ni bilo, je bila Ukrajina osrednja tema pogovorov. Turško podjetje Aselsan je poudarilo, da je ključna lekcija iz vojne z Rusijo zanesljivost sistemov.
»Ko se cilj približuje, imate le nekaj sekund za odločitev in ukrepanje. Sistem mora uporabljati umetno inteligenco, da se čas odločanja čim bolj skrajša.«
Francosko podjetje Alta Ares, ki razvija sisteme umetne inteligence za boj proti brezpilotnikom, je predstavilo dva tipa prestreznih brezpilotnikov z dosegom do 15 oziroma 40 kilometrov. Njihova ustanovitelja sta že na začetku vojne sodelovala z ukrajinskimi enotami, da bi razvila rešitve, prilagojene razmeram na bojišču.
Predstavnik podjetja meni, da bo povpraševanje po takšnih sistemih preseglo ponudbo: »Če razmišljamo po ukrajinsko, smo predvsem partnerji, saj Evropa takšne rešitve nujno potrebuje. Ponudbe ni dovolj. Povpraševanje bo precej večje od zmogljivosti proizvodnje.«
Vorobjov se s tem strinja: »Dobro je, da evropska podjetja prihajajo v Ukrajino. Brez tega ne bi razumela sodobnega bojišča. Ne morem reči, ali so ta prizadevanja dovolj velika, vendar je pomembno, da so prisotna na terenu – čeprav bi bilo bolje, če bi se to začelo nekoliko prej.«
