Po poročanju časnikov The Wall Street Journal in The New York Times je do največjih napetosti prišlo maja, ko je Savdska Arabija sprva zavrnila uporabo svojih vojaških oporišč in zračnega prostora za ameriško operacijo Project Freedom, namenjeno zaščiti ladijskega prometa skozi Hormuško ožino.
Operacijo je administracija predsednika Donalda Trumpa napovedala po iranskih napadih na ladijski promet v Perzijskem zalivu. Ameriške sile so za izvedbo potrebovale dostop do savdskih oporišč, vendar se Riad z načrtom ni strinjal. Po navedbah ameriških in arabskih virov je savdsko vodstvo ocenilo, da bi operacija povečala tveganje nove zaostritve spopadov z Iranom in dodatnih napadov na energetsko infrastrukturo v Zalivu. ZDA se predhodno niso pogovarjale s Savdsko Arabijo glede operacije, ampak so privolitev te države vzele za samoumevno.
Po zavrnitvi so sledili pogovori med predsednikom Trumpom in prestolonaslednikom Mohamedom bin Salmanom, ki je zaradi ostarelosti svojega očeta, kralja Salmana, dejanski vladar Savdske Arabije. Potekali so pogovori tudi z drugimi visokimi predstavniki obeh držav in po navedbah obeh časnikov je bila operacija ustavljena manj kot 48 ur po začetku. Kasneje je Savdska Arabija dovolila uporabo svojega ozemlja, kar je sledilo ameriškim grožnjam, da bi lahko omejile dobavo sistemov, predvsem raket za sisteme zračne obrambe. Kljub temu se ameriške vojaške operacije niso nadaljevale.
Dogajanje je odražalo širša razhajanja glede pristopa do Irana. Savdska Arabija je že pred začetkom vojne zagovarjala diplomatsko rešitev in opozarjala, da bi daljši konflikt lahko ogrozil pomorski promet skozi Hormuško ožino ter vplival na svetovne energetske trge. Hkrati je javno sporočila, da svojih oporišč in zračnega prostora ne bo namenila za napade na Iran.
Po začetku vojne je Savdska Arabija ameriškim silam zagotovila delno podporo, hkrati pa nadaljevala neposredne stike z Iranom in si prizadevala za zmanjšanje napetosti. Po navedbah virov sta bila med glavnimi razlogi zaščita izvoza nafte in zmanjšanje tveganja napadov na energetsko infrastrukturo.
Časnika poročata tudi, da Savdska Arabija vse bolj širi zunanjepolitične povezave zunaj tradicionalnega zavezništva z Washingtonom. Ob sodelovanju z ZDA krepi odnose s Kitajsko in Pakistanom ter ohranja diplomatske stike z Iranom. Kitajska je leta 2023 posredovala pri obnovitvi odnosov med Riadom in Teheranom.
Kljub napetostim sodelovanje med državama ostaja obsežno. Savdska Arabija ostaja eden največjih kupcev ameriškega orožja, državi pa nadaljujeta pogovore o civilnem jedrskem programu, investicijah in infrastrukturnih projektih. Visokotehnološki ameriški vojaški sistemi, ki jih je Riad kupoval v zadnjih desetletjih, so brez servisne podpore iz ZDA na srednji rok neuporabni.
Washington poleg tega Riad še naprej obravnava kot pomembnega partnerja pri zagotavljanju stabilnosti svetovnih energetskih trgov, savdski državni finančni skladi pa so pomemben vlagatelj na ameriških borznih trgih in v Silicijevi dolini.
Po navedbah The Wall Street Journala Trumpova administracija sedaj razmišlja o spremenjeni vojaški prisotnosti v regiji, vključno z zmanjšanjem števila sil v Savdski Arabiji in večjim poudarkom na drugih partnerjih, kot sta Jordanija in Izrael. Uradnih odločitev o tem za zdaj ni.
Dogodki med vojno so pokazali, da se stališča Washingtona in Riada glede regionalne varnosti v posameznih vprašanjih razlikujejo bolj kot v preteklosti. Ob tem obe strani poudarjata, da ostajata varnostno in gospodarsko partnerstvo pomemben del njunih odnosov.
Morda je še bolj opazno, da je Iranu s protinapadi tudi med najobsežnejšimi ameriško-izraelskimi napadi uspelo učinkovito odvračati Savdsko Arabijo od bolj aktivnega sodelovanja v konfliktu. Riad in Teheran sicer veljata za velika tekmeca za vpliv na širšem območju Perzijskega zaliva. Poleg tega so poteze ZDA po mnenju njihovih arabskih partneric pokazale, da Washington kljub njihovim izredno velikim investicijam v ZDA, tako na obrambnem področju kot sicer, upošteva interese Izraela veliko bolj kot njihove.