Epilog te vojne je nenavaden. V vojno so vstopili trije, iz nje izstopata dva. Formalno je vojna končana zgolj za ZDA, za Iran in Izrael se nadaljuje. Seli se v Libanon, spreminjata se njena dinamika in taktika vojskovanja. V Libanonu zdaj umirajo tudi izraelski vojaki.
Memorandum o razumevanju ni mirovni sporazum, zgolj začasna geopolitična pavza, ki trasira dvostranski izhod iz tristranske vojne. Na strani in pol je njegovih 14 točk nekakšen »road map« – osnutek oziroma vodilo, načrt za mir. Vsebuje nujni pogoj za nadaljevanje mirovnih pogajanj, to je prekinitev ognja in premirje, da se pogajalci lahko bolj v miru pogajajo o končni vsebini in obliki mirovnega sporazuma. Čas med memorandumom in mirovnim sporazumom se prej kot v mesecih meri v letih. Ameriški podpredsednik Vance je ob prihodu na pogajanja na grad Burgenstock v Švici napovedal njihovo »zgodovinskost«, ki bi lahko pomenila popolnoma spremenjene iransko-ameriške odnose. Mar ZDA ponujajo Iranu vračanje v čase vročega prijateljstva s šahom Rezo Pahlavijem in kakšna vloga v tej opereti se obeta Netanjahuju? Ameriško-iranski memorandum je najšibkejši prav tam, kjer bi moral biti najmočnejši – pri definiciji miru. Trumpov emotivni vzklik ob podpisu memoranduma, da »naj teče nafta«, je indic, da bo na koncu edino zares pomembna svobodna plovba skozi Hormuz. Vse drugo, od jedrskega orožja, raketnega programa do spremembe teokratskega režima in podpore proiranskih milic, bo drugotnega, če sploh kakšnega pomena. Tako kot ZDA niso znale prepričljivo definirati ciljev vojne, jim ne uspeva jasno definirati niti ciljev miru.