Vprašanje bodočega prometa čez Hormuško ožino še naprej ostaja ključno pri dilemi, kako se bo uradno končala vojna v Perzijskem zalivu, ali pa se bo krhko premirje spet sprevrglo v nadaljevanje odkritega oboroženega spopada med ZDA, Iranom, Izraelom in arabskimi državami v regiji. Ameriški predsednik Donald Trump po iranski de facto zavrnitvi štirinajst točk obsegajočega memoranduma, s katerim bi se končala vojna v Iranu, trdi, da se je premirje sedaj znašlo na najbolj občutljivi točki doslej. Iran je ameriški memorandum zavrnil in Washingtonu preko posrednikov dostavil svojo verzijo. To jasno kaže na to, da nobena od strani ni pripravljena na popuščanja.
»Ni druge možnosti, kot da se sprejmejo pravice iranskega ljudstva, kot so opredeljene v 14-točkovnem predlogu. Vsak drug pristop bo popolnoma neuspešen. Prinesel bo le en neuspeh za drugim. Čim dlje bodo zavlačevali, tem več bodo za to plačali ameriški davkoplačevalci,« je ocenil glavni iranski pogajalec, predsednik parlamenta Mohamed Bager Kalibaf.
Zdi se, da so vprašanja iranskega jedrskega programa, njihovih raket dolgega dosega in podpore uporniškim zaveznikom v regiji podrejena vprašanju prihodnjega upravljanja Hormuške ožine, čez katero je v času miru plulo okoli 140 tankerjev dnevno in tako na mednarodne trge prevažalo nafto iz nahajališč, ki premorejo petino svetovnih zalog črnega zlata.
Politični poker se nadaljuje
Za ameriškega predsednika je kljubovalen iranski odziv na ponujen memorandum o končanju vojne popolnoma nesprejemljiv. Iran namreč ni privolil vanj in je prav nasprotno v odzivu pakistanskim posrednikom zahteval vojno odškodnino, odpravo sankcij in sprostitev zamrznjenih iranskih sredstev ter popolno iransko suverenost nad Hormuško ožino. Prav vprašanje plovbe po Hormuški ožini in s tem povezane regionalne varnostne arhitekture je ena izmed glavnih, a ne edina sporna točka dogovarjanja o koncu vojne v Perzijskem zalivu.
Iran se poskuša uveljaviti kot edina država, ki bo lahko določala, kako bodo plule ladje čez ožino in kakšno tranzitno pristojbino naj bi plačevale. ZDA temu močno nasprotujejo. Revolucionarna garda je že močno povečala obseg delovanja na območju – neposredno z nekaj deset milj dolge Hormuške ožine je mornarica dala vedeti, da bo poslej temeljito nadzorovala okoli petsto kilometrov dolg pomorski lok pred iranskimi obalami. Zaradi zastalih mirovnih pogajanj, četudi posrednih, ponovno rastejo cene energentov.
Ameriški predsednik je v tako poglabljajoči se negotovosti medtem spet posegel po razkazovanju mišic z umetno inteligenco. Frustriran zaradi zastoja v pogajanjih naj bi po neimenovanih virih iz ameriške administracije spet resno razmišljal o obnovitvi napadov na Iran. Na omrežju Truth Social je objavil fikcijski sliki, kako ameriška bojna ladja z laserjem uniči bližajoč se iranski dron in kako ameriški droni v akciji raketirajo hitre iranske bojne čolne.
Izraelska pomoč za Emirate
S strategijo Irana glede napadanja energetskih ciljev in zapiranja Hormuške ožine je prišlo tudi do dotlej nepredstavljivih geopolitičnih premikov. Izrael je denimo Združenim arabskim emiratom, s katerimi so pred leti z Abrahamovimi sporazumi normalizirali odnose, dobavil svoj protiraketni obrambni sistem Železna kupola. Emirati so bili namreč daleč največkrat napaden cilj v Zalivu – napadeni naj bi bili s skupno 2800 raketami in droni. Tako tudi ne čudi, da so se proti koncu vojne v napade vključili tudi bojni lovci Emiratov, ki so napadli iransko naftno rafinerijo na otoku Lavan.
