V naslednjem desetletju bodo v Avstriji, Franciji in Italiji dokončali najdaljše železniške predore na svetu. Njihov cilj je povezati severno Evropo z industrijskimi središči. V gradnjo predorov in povezovalne proge države vlagajo milijarde evrov, da bi povečale hitrost vlakov in zmogljivost tovornih prevozov skozi Alpe.
Zamude in astronomske podražitve
Gradnja najdaljših železniških predorov na svetu prinaša tudi izjemne tehnične izzive in ogromne stroške. Kot poroča CNN, je evropsko računsko sodišče je ugotovilo, da so se stroški za izvedbo osmih glavnih projektov v primerjavi s prvotnimi ocenami v povprečju zvišali za kar 82 odstotkov, povprečna zamuda pa znaša 17 let. Kljub temu države članice EU vidijo te naložbe kot ključno spodbudo za trajnostno mobilnost.
Revolucija pod Alpami
Alpe so stoletja veljale za naravno mejo med severno in južno Evropo. Konec 19. stoletja je prva generacija gorskih predorov premaknila meje in omogočila prve povezave v vseh vremenskih razmerah. Da bi bili predori čim krajši, so jih gradili na visokih nadmorskih višinah, kar je zahtevalo strme vzpone. Te proge se še danes vijejo skozi gore na spektakularnih mostovih in so prava turistična znamenitost. Vendar pa je njihovo upravljanje drago in zamudno. Proge so izpostavljene zemeljskim plazovom in ekstremnemu vremenu, vlaki pa so počasni. Rešitev so predori na nižjih nadmorskih višinah, ki zaobidejo ovinke na gorskih poteh in omogočajo višje hitrosti.
Eden takšnih je 57 kilometrov dolg predor Gotthard v Švici, ki so ga odprli leta 2016. Projekt je stal 11,3 milijarde dolarjev, na najgloblji točki pa cevi ležita več kot 2300 metrov pod alpskimi vrhovi. Potovalni čas med Zürichom in Milanom se je skrajšal na dve uri in pol, medtem ko so po stari progi potniki potovali štiri ure.
Švica je leta 2007 odprla tudi 34,5 kilometra dolg predor Lötschberg pod Bernskimi Alpami, njeni uspehi pa zdaj navdihujejo sosednje države. Avstrija je začela podobno ambiciozen program gradnje predorov, s katerim želi alpske doline razbremeniti težkega tovornega prometa.
Predor Brenner
Prelaz Brenner, ki povezuje Innsbruck v Avstriji in Bolzano v Italiji, že od rimskih časov velja za glavno trgovsko pot. Pot bodo kmalu posodobili z novim predorom Brenner, ki naj bi ga odprli leta 2032. Kot piše CNN, gradnja traja veliko dlje, kot so načrtovali: dela so se začela že leta 1999, predor pa naj bi po prvotnih načrtih odprli leta 2015. Končni stroški bodo znašali približno 9,9 milijarde dolarjev, kar je skoraj dvakrat več od prvotnih ocen. Ko bo predor zaživel, bo pot med Innsbruckom in Bolzanom skrajšal z dveh ur na vsega 50 minut.
Predor Semmering
Južno od Dunaja Avstrijci gradijo tudi 27 kilometrov dolg predor Semmering. Investicija je vredna pet milijard evrov, končali pa naj bi jo leta 2030, ko bo predor postal del nove hitre povezave od avstrijske prestolnice do Gradca, Beljaka in naprej proti Sloveniji ter Italiji. V kombinaciji z novo, 130 kilometrov dolgo koralpsko železnico med Gradcem in Beljakom, ki so jo odprli decembra 2025 in vključuje trenutno najdaljši avstrijski predor (32,9 km), bo Semmering korenito skrajšal potovalne čase ter zagotovil hitrejšo povezavo na baltsko-jadranskem koridorju.
Projekt Lyon–Torino
Projekti takšnih razsežnosti vedno naletijo na kritike. Po poročanju CNN je najbolj očiten primer kontroverzna, 270 kilometrov dolga proga med Lyonom v Franciji in Torinom v Italiji. V osrčju tega megaprojekta leži 58 kilometrov dolg predor Mont Cenis. Vendar pa projekt že od samega začetka pretresajo pravni ugovori in protesti na italijanski strani. Delavci so zaradi zahtevne geologije morali uporabiti klasično miniranje. Stroški so poskočili na 17,7 milijarde dolarjev, rok za dokončanje pa se je zamaknil v leto 2033.
Strokovnjaki opozarjajo, da so povezovalne proge med predori največji problem. Medtem ko je Avstrija svoje proge do predora Brenner že zgradila, Nemčija še ni izpolnila obljube o gradnji novih prog na južnem Bavarskem, povezava do predorov Gotthard in Lötschberg pa tako zamuja več desetletij. Zelo verjetno je, da bodo predori zgrajeni veliko prej, preden bosta Nemčija in Francija zgradili proge, ki bodo vlake sploh pripeljale do njih.
Pod morjem
Evropska podzemna revolucija pa poteka tudi pod vodo. Okoli 10 milijard evrov vreden predor Fehmarnbelt med Nemčijo in Dansko bo potovalni čas med Hamburgom in Köbenhavnom skrajšal za dve uri. Projekt predvideva, da bodo na dno Baltskega morja položili cevi v dolžini 18 kilometrov in po njih speljali vlakovni in avtomobilski promet. Cestni del predora nameravajo odpreti leta 2031, nato pa bo sledila še železniška povezava, ki bo omogočala hitrosti do 200 kilometrov na uro.
Čeprav je prihodnost potovanj z vlakom videti svetla, pa ostaja draga. Mednarodna potovanja z vlakom po Evropi so še vedno občutno dražja od nizkocenovnih letov. Nick Brooks iz organizacije Allrail je za CNN opozoril, da zgolj beton in jeklo ne bosta dovolj. Če želi EU doseči visoko donosnost teh naložb, mora na tirih omogočiti pravo konkurenco med prevozniki, nepristransko prodajo vozovnic in poštene pristojbine za uporabo infrastrukture.
Naslednji korak Evropske unije je še bolj drzen: do leta 2050 želijo ustvariti 56.000 kilometrov dolgo vseevropsko hitro železniško omrežje, ki bi stalo približno 650 milijard evrov. Da bi to dosegli, bodo potrebni ogromne naložbe, močna politična volja in tesno mednarodno sodelovanje, s katerim bodo dokončno premagali naravne ovire, zaključuje CNN.