Ekonomisti vse pogosteje govorijo o tako imenovanem drugem kitajskem šoku, ki po njihovem mnenju zaznamuje novo fazo gospodarskih odnosov med Evropo in Kitajsko.
Prvi kitajski šok je sledil v začetku 21. stoletja po vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO). Svetovne trge je takrat preplavil poceni kitajski uvoz, ki je močno prizadel industrije, kot so tekstilna, obutvena in pohištvena proizvodnja. Največjo ceno so plačale Združene države Amerike, kjer je po ocenah ekonomistov zaradi kitajske konkurence izginilo okoli 2,4 milijona delovnih mest v predelovalni industriji.
Kitajska stavi na tehnologije prihodnosti
Drugi kitajski šok se od prvega bistveno razlikuje. Kitajska namreč ni več glavni tekmec na račun nizkih stroškov proizvodnje, temveč vse bolj prevzema vodilno vlogo v visokotehnoloških panogah, ki so bile dolgo evropska specialnost.
Ekonomista Gordon Hanson in David Autor sta lani v prispevku za The New York Times opozorila, da Kitajska vse bolj vlaga v »ključne tehnologije 21. stoletja«, med katere sodijo letalska industrija, umetna inteligenca, telekomunikacije, proizvodnja mikročipov, robotika ter jedrska in fuzijska energija.
»Kako Kitajska požira Evropo«
Francoski časnik Le Monde je nedavno objavil obsežno serijo člankov z naslovom Kako Kitajska požira Evropo, v kateri opozarja, da so evropska podjetja desetletja računala na kitajski trg kot gonilo svoje rasti, pri tem pa podcenila hitrost tehnološkega razvoja kitajskih konkurentov.
Francoski zunanji minister Jean-Noël Barrot je ob tem opozoril, da je danes približno tretjina evropskih delovnih mest izpostavljena vse hitrejši rasti kitajskega izvoza. »Kitajska se ne ukvarja več zgolj s trgovino, ampak z industrijsko kolonizacijo. S svojim izvozno usmerjenim modelom lahko prevzame celotne segmente naše industrije,« je dejal.
Analitiki Reutersa medtem opozarjajo, da kitajskega uspeha ni mogoče razložiti zgolj z državnimi subvencijami. K njemu pomembno prispevajo tudi hitri tehnološki napredek kitajskih podjetij ter podcenjen tečaj juana, ki kitajskim proizvajalcem omogoča dodatno cenovno prednost na svetovnih trgih.
Avtomobilska industrija kot simbol sprememb
Najbolj očiten primer spremembe razmerij moči predstavlja avtomobilska industrija. Leta 2019 sta Evropa in Kitajska proizvedli približno četrtino vseh avtomobilov na svetu. Do leta 2025 pa se je kitajski delež povečal na skoraj 40 odstotkov svetovne proizvodnje, medtem ko je evropski padel na približno 18 odstotkov, kažejo podatki Evropskega združenja proizvajalcev avtomobilov (ACEA).
Rekorden trgovinski primanjkljaj
Vse močnejši položaj Kitajske se odraža tudi v trgovinski menjavi. Evropska unija že več let beleži velik primanjkljaj v blagovni menjavi s Kitajsko. Lani je dosegel 360 milijard evrov, kar je 2,7 odstotka več kot leto prej, ko je znašal 312,2 milijarde evrov. To pomeni, da Evropa iz Kitajske uvozi bistveno več blaga, kot ga tja izvozi.
Nemški »Mittelstand« pod vse večjim pritiskom
Čeprav Nemčija med petimi največjimi evropskimi gospodarstvi nima največjega trgovinskega deficita s Kitajsko, ekonomisti prav njo ocenjujejo kot najbolj izpostavljeno drugemu kitajskemu šoku. Ključni razlog je njen znameniti Mittelstand – mreža tisoče srednje velikih industrijskih podjetij, ki že desetletja predstavljajo hrbtenico nemškega gospodarstva.
Ta podjetja so konkurenčnost gradila na kakovosti in specializiranih industrijskih strojih, vendar kitajski proizvajalci hitro zmanjšujejo tehnološki zaostanek in podobne izdelke pogosto ponujajo po tudi dvakrat nižjih cenah.
Po poročanju The Wall Street Journala številna nemška podjetja zaradi tega izgubljajo naročila, odpuščajo zaposlene ali selijo del proizvodnje. Svetovalna družba EY ocenjuje, da nemška industrija vsak mesec izgubi več kot 10.000 delovnih mest.
Analitiki opozarjajo, da je Nemčija dodatno ranljiva, ker je njen industrijski model dolga leta temeljil na poceni ruskem plinu in izvozu na kitajski trg, oba stebra pa sta se v zadnjih letih močno zamajala.
Evropska strategija zmanjševanja tveganj
Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je marca 2023 predstavila strategijo de-risking, katere cilj je zmanjšati gospodarska tveganja v odnosih s Kitajsko, ne da bi prišlo do popolne prekinitve gospodarskega sodelovanja. Opozorila je na kitajske državne subvencije, nelojalno konkurenco, prisilni prenos tehnologij, trgovinska neravnovesja in veliko evropsko odvisnost od kitajskih kritičnih surovin.
Med članicami EU ni enotnosti
Čeprav v Bruslju narašča zaskrbljenost zaradi kitajskega industrijskega vzpona, države članice glede odziva niso enotne. Francija zagovarja strožji pristop z višjimi carinami in drugimi trgovinskimi omejitvami, podobno kot administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Predsednik Emmanuel Macron je razmere označil za vprašanje »življenja ali smrti« evropske industrije. Na drugi strani Nemčija, Italija in Nizozemska želijo ohraniti dostop do kitajskega trga, saj bi strožji ukrepi lahko prizadeli njihove izvoznike.
Po oceni časnika Le Monde bo Evropska unija težko oblikovala učinkovito strategijo, dokler Pariz in Berlin ne bosta uskladila stališč glede Kitajske.
EU že uvaja zaščitne ukrepe
Evropska komisija je v zadnjih letih sprožila številne postopke proti kitajskim proizvajalcem zaradi suma, da z državnimi subvencijami svoje izdelke prodajajo po umetno nizkih cenah.
Samo v jeklarski industriji je EU uvedla okoli 80 zaščitnih ukrepov proti poceni kitajskemu uvozu. Bruselj je uvedel tudi dodatne carine na električne avtomobile, izdelane na Kitajskem, zaščitne ukrepe pa že dlje časa uporablja tudi pri nekaterih vrstah kitajskih avtomobilskih pnevmatik.
Poleg tega poskuša omejiti množični prihod poceni izdelkov prek spletnih platform, kot sta Temu in Shein. Od 1. julija velja nova dajatev za manjše pošiljke, evropska komisija pa ocenjuje, da v EU vsak dan prispe okoli 12 milijonov takšnih paketov, več kot 90 odstotkov iz Kitajske.
Peking očitke zavrača
Kitajske oblasti očitke o nelojalni konkurenci odločno zavračajo. Minister za trgovino Wang Wentao in zunanji minister Wang Yi poudarjata, da rešitev ni v omejevanju trgovine, temveč v poglabljanju gospodarskega sodelovanja. Po njihovih besedah je uspeh kitajske industrije predvsem posledica vlaganj v inovacije, visoke učinkovitosti in dobro razvitih dobavnih verig.
Pogajanja se nadaljujejo
Evropska komisija in Kitajska sta začeli nova pogajanja z namenom zmanjšanja trgovinskih napetosti. Evropski komisar za trgovino Maroš Šefčovič je kot rok za dosego oprijemljivih rezultatov postavil oktober.
Pogajalski položaj EU dodatno otežuje velika odvisnost od Kitajske pri predelavi redkih zemelj, ki so ključne za proizvodnjo električnih vozil, baterij in obrambne opreme. Analitiki opozarjajo, da Evropa nima težav s pomanjkanjem surovin, temveč s tem, da je velik del njihove predelave v zadnjih desetletjih prepustila Kitajski.
Po oceni Reutersa odgovor Evrope ne bi smel temeljiti zgolj na novih carinah in trgovinskih ovirah, temveč predvsem na večjih vlaganjih v lastno industrijo, inovacije in razvoj strateških tehnologij, ki bi evropskemu gospodarstvu omogočili ponovno krepitev konkurenčnosti.
