V prihodnjih dneh naj bi prvih 50 borcev Kurdske delavske stranke (PKK) v iraškem delu Kurdistana odložilo orožje, kar bi predstavljalo simbolni začetek razorožitvenega dela turško-kurdskega mirovnega procesa. Slabih pet mesecev po pozivu dosmrtno priprtega voditelja PKK Abdulaha Öcalana k razpustitvi Kurdske delavske stranke in prenehanju boja proti turški državi prehaja povsem netransparenten mirovni proces v odločilno fazo. A ostaja krhek, na kar nakazuje glasno nezadovoljstvo znotraj PKK nad tem, da se v zadnjih mesecih razmere v priporu za Öcalana niso izboljšale ter da turška vojska ni ustavila napadov na kurdske položaje. Mustafa Karasu, eden od ustanoviteljev in vodij PKK, je neimenovano »skupino v osrčju turške države« obtožil poskusa sabotiranja mirovnega procesa. »Pripravljeni smo, vendar je turška vlada tista, ki ni sprejela potrebnih ukrepov,« je rekel.
Bo kaj demokratičnih reform?
Tokratni poskus reševanja kurdskega vprašanja je precej drugačen kot prejšnji, ki se je začel leta 2013, ko so tudi obljubljali demokratične reforme v Turčiji, razlaga naša sogovornica dr. Seren Selvin Korkmaz, analitičarka in soustanoviteljica inštituta IstanPol. »Sedanji poskus razrešitve kurdskega vprašanja se ni začel z demokratičnim procesom, temveč z obljubo vlade, da bo Turčija postala država brez terorizma. Zdaj poskušajo najprej doseči razorožitev in mir s PKK. Nato bi lahko prišlo do določenih demokratičnih reform. Toda od vlade nisem slišala takšnih besed. Kurdski intelektualci in družba želijo začeti razorožitev, ki bi morda ponovno odprla priložnost za Kurde na političnem prizorišču, kjer jih je sedanja vlada v preteklih letih močno zatrla, saj je zaradi domnevne grožnje terorizma v njihovih občinah večinoma namestila svoje državne upravnike,« razlaga Korkmazova.
Turško javno mnenje je mirovnemu procesu s Kurdi naklonjeno, hkrati pa je čutiti veliko skepse, da bo proces uspešen. Pri IstanPolu so v eni zadnjih javnomnenjskih raziskav izmerili, da 81 odstotkov Kurdov in 60 odstotkov Turkov podpira mirovni proces. »Javnomnenjska podpora je torej visoka, a to še ne pomeni, da bo mirovni proces uspešen. O tem je prepričanih le 55 odstotkov Kurdov in le 38 odstotkov Turkov. Zaradi nizkega zaupanja v vlado in tudi izkušenj iz prejšnjega mirovnega procesa ljudje ne verjamejo v uspeh tega procesa, a se hkrati želijo znebiti tega konflikta,« razlaga Korkmazova.
Nov politični prostor
Sočasno z velikimi premiki pri kurdskem vprašanju je Turčija od marčevske aretacije carigrajskega župana Ekrema Imamogluja iz opozicijske Republikanske ljudske stranke (CHP), ki je imel najboljše možnosti za zmago na naslednjih predsedniških volitvah, sredi največjega notranjepolitičnega vrenja v svoji novodobni zgodovini. Zaradi očitkov o korupciji so za zapahi poleg Imamogluja tudi njegovi številni politični sopotniki v Carigradu. Podobne množične aretacije so pred dnevi potekale v Izmirju, še eni utrdbi CHP. Hkrati se poskuša vlada prek sodstva lotiti sedanjega predsedujočega CHP Özgürja Özela s trditvami, da je bil na strankarskem kongresu pred dvema letoma imenovan zakonito.
Korkmazova ocenjuje, da obstaja povezava med kurdskim mirovnim procesom in burnim notranjepolitičnim dogajanjem okoli CHP. Oba procesa sta namenjena preoblikovanju notranjepolitičnega prostora, da bi vladajoča stranka AKP in predsednik Recep Tayyip Erdogan spet dobila večinsko podporo. CHP je namreč Erdoganu po lanskih lokalnih volitvah, ki jih je AKP izgubila, predstavljala vse večjo grožnjo, ki so jo še podkrepili dobri javnomnenjski rezultati Imamogluja. Še pred leti je Erdoganu predstavljala grožnjo prokurdska stranka DEM, ki ji je turška oblast potem odvzela županska mesta z imenovanji državnih upravnikov pod pretvezo domnevne grožnje terorizma, zdaj je to postala stranka CHP. Erdogan sicer brez spremembe ustave ne more vladati še en mandat, razen če uporabi zakonsko luknjo in pred koncem mandata skliče predčasne volitve.
Delitev opozicije za novo večino
»Poskus sklepanja miru s Kurdi in napadi na stranko CHP imajo le en cilj: preoblikovanje turškega političnega prostora z novimi zavezništvi, novo dinamiko, novimi grožnjami in akterji. Stranka, ki bi morda zmagala na predsedniških volitvah, je na udaru, kot bi bila nacionalna grožnja. Prizadevanja za delitev opozicije pomenijo, da ta ne bo mogla imeti večine,« spreminjanje političnih zavezništev opisuje Korkmazova.
Erdogan ima trenutno 40-odstotno podporo in težave pri poskusih, da se povzpne nad 50 odstotkov. Delitev opozicije pa je priročen poskus, da oblikuje novo večino. Računa na podporo DEM pri ustavnih spremembah, do katerih bi lahko prišlo tudi zaradi potreb kurdskega mirovnega procesa. »Za vlado ni pomembno, da zgolj spremeni ustavo. Že sama razprava o ustavnih spremembah bo vzpostavila novo politično krajino. DEM bo glede ustavnih sprememb podpirala vlado, CHP pa jim bo nasprotovala. Do novih zavezništev bo prišlo brez volitev,« meni Korkmazova.
