Britanski egiptolog Flinders Petrie je v 20. letih prejšnjega stoletja izkopaval grobove v bližini grobnic kraljev prve dinastije in našel ostanke več sto ljudi. Domneval je, da so bile te osebe morda žrtvovane kmalu po kraljevi smrti. Takšna praksa je znana kot žrtvovanje služabnikov. Petrieju sicer ni uspelo najti dokazov o vzroku njihove smrti, zato je njegova teorija ostala nepotrjena, navaja Science Alert.
Zdaj je arheologinja Roselyn Campbell z ameriške Univerze Purdue ponovno preučila Petriejevo delo in uporabila sodobni forenzični pristop. Ugotovila je, da ima 18 od 46 lobanj, ki jih je Petrie ohranil in prinesel v Anglijo, znake poškodb, ki bi lahko bile smrtonosne. Svoje ugotovitve je objavila v novi raziskavi v reviji Frontiers in Environmental Archaeology.
Lobanje so izkopali v bližini kraljevskih pogrebnih kompleksov v Um el Kaabu, starodavnem Abidosu, kjer so jih pokopali ob prvih egiptovskih kraljih. Vladarji prve dinastije so Egiptu vladali približno med letoma 3078 in 2900 pred našim štetjem.
Kdo so bili pokopani ljudje?
Nekateri grobovi, ki obkrožajo kraljeve grobnice, so imeli napisana imena in uradne nazive. To nakazuje, da so bili med pokopanimi nižji ali srednji uradniki ter obrtniki. Campbellova opisuje, da je bila vsaka stranska grobnica preprosta soba v nizu približno desetih drugih. »Nekateri so imeli preproste krste. Večina jih je imela nekaj grobnih dodatkov, kot so keramične posode, v številnih grobovih pa so našli tudi manjše predmete, denimo bakreno orodje, konice puščic ali majhne figurice iz slonovine,« navaja Roselyn Campbell.
Sledi nasilne smrti
Campbellova je več let analizirala lobanje teh staroegipčanskih civilistov. Najpogostejše poškodbe, ki jih je odkrila, so bile linearne poškodbe na lobanjskem svodu. Takšne poškodbe običajno povzročijo udarci z ravnimi in širokimi predmeti. Na več lobanjah je odkrila tudi poškodbe, ki so jih povzročili ostri predmeti, med njimi »prodorno poškodbo na bočni strani glave« in »zarezo pri očesu«.
»Čeprav je mogoče, da so nekateri posamezniki umrli naravne smrti in bili pokopani v bližini kraljevskih kompleksov, je jasno, da je veliko teh ljudi ob smrti utrpelo določeno obliko travme,« piše Campbellova. To po njenih ugotovitvah pomeni, da je zelo verjetno, da so nekatere od teh ljudi namerno ubili z udarci v glavo.
Dokazi za starodavni obred?
Campbellova opozarja, da je tudi Petrie menil, da sočasno zapiranje velikega števila grobov zmanjšuje verjetnost, da bi šlo za posamezne pokope ljudi, ki so umrli naravne smrti. »Hitro zapiranje grobnic in identiteta uradnikov, povezanih s kraljevim dvorom, sta ga pripeljala do sklepa, da ti pokopi verjetno predstavljajo žrtvovanje služabnikov,« pojasnjuje. Njene ugotovitve to teorijo dodatno podpirajo. Če je pravilna, se je praksa človeškega žrtvovanja v starem Egiptu pojavila zelo zgodaj v njegovi zgodovini.
»Nekateri služabniki so morda prostovoljno pristali na smrt, da bi dosegli večno življenje ali čast, druge pa so morda izbrali ali celo prisilili,« meni Campbellova. Raziskovalka poudarja, da bi bilo za dokončne odgovore treba pregledati tudi celotna trupla pokojnih.
»Če bi imela neomejena sredstva, bi rada odkrila, kje so trupla teh ljudi, in jih analizirala. Kljub temu ta raziskava kaže, koliko novih informacij o preteklosti lahko odkrijemo, ko stare podatke preučimo s sodobnimi metodami, tudi kadar so ti podatki nepopolni in pomanjkljivi,« je sklenila.
