Objava Ljubljančanke na facebooku je nedavno sprožila burno razpravo o uporabi slovenskega jezika v gostinstvu. Zapisala je, da je skupaj z družino zapustila lokal v središču Ljubljane, ker jih je natakarica ob prihodu nagovorila v srbščini.
»Včeraj smo bili s familijo v centru. Na koncu smo šli v Makalonco nekaj pojest. Pride natakarica in nas nagovori v srbskem jeziku. Odšli smo ven, ne, to se nama je zdelo nesprejemljivo,« je zapisala avtorica objave in napovedala, da bo primer prijavila. Dodala je, da nima nič proti tujim delavcem, pričakuje pa, da se pri delu s strankami vsaj potrudijo govoriti slovensko. »Pet stavkov bi se naučila. Ko pridemo na Hrvaško ali v Srbijo, se Slovenci trudimo govoriti njihov jezik. Tukaj, v Sloveniji, tega ne bom dovolila.«
Objava je v kratkem času zbrala veliko odzivov in razdelila uporabnike družbenega omrežja. Večina komentatorjev se je sicer z avtorico strinjalo. Helena, denimo, je zapisala, da razume ljudi, ki se jezika še učijo, vendar pričakuje, da bo prvi stik s stranko vendarle v slovenščini. »Če te v javni službi oseba nagovori v tujem jeziku, kot da gre za uradni jezik, pa to govori o brezbrižnosti tujega delavca in podjetja, ki to dopušča.« Tudi Jasna meni, da bi morali zaposleni v Sloveniji govoriti slovensko, ob tem pa opozarja na slabe razmere v gostinstvu. »Če nimajo za normalno plačilo delavcev, pa naj zaprejo gostilne,« je zapisala.
Na OZS prosijo za razumevanje
Nedaven dogodek je znova odprl vprašanje: kako uskladiti pričakovanje, da bo komunikacija s strankami potekala v slovenskem jeziku, z realnostjo slovenskega trga dela, kjer gostinstvo in druge panoge vse težje najdejo zaposlene? Podobni primer so sicer v Sloveniji vse bolj pogosti, zlasti v gostilnah in restavracijah, pri dostavljalcih hrane, v trgovinah in taksi prevozih.
Blaž Cvar, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS), zagotavlja, da si zbornica tudi pri vprašanju rabe slovenščine prizadeva za upoštevanje in spoštovanje pravil ter zakonov pri svojih članih. »Žal prihaja zadnje čase zaradi pomanjkanja kadrov do vse bolj pogostega zaposlovanja tuje delovne sile, s tem pa tudi do pogostega nezadovoljstva zaradi pomanjkljivega znanja slovenščine,« pravi.
Po njegovih besedah si delodajalci prizadevajo, da bi v najkrajšem možnem času svoje zaposlene tudi primerno izobrazili, vendar pri tem pogosto žal ne gre tako hitro, kot bi si želeli. Stranke prosi za razumevanje in opozarja, da lahko v trenutnih razmerah »tehtamo med jezikovno pomanjkljivo postrežbo in zaprtim lokalom brez postrežbe«.
Kaj pravi zakon?
Po zakonu o javni rabi slovenščine morajo vse pravne osebe in samostojni podjetniki s strankami na območju Slovenije poslovati v slovenščini. Če je poslovanje namenjeno tudi tujcem, se lahko poleg slovenščine uporablja tudi tuji jezik. Zakon delodajalcem tudi nalaga, da za delovna mesta, kjer zaposleni komunicirajo s strankami, določijo potrebno raven znanja slovenščine in jo navedejo že v razpisu za delovno mesto. To pomeni, da je slovenščina pravilo, tuji jezik pa dopolnitev, ne nadomestilo.
V praksi naj bi bilo to videti nekako takole; če natakar najprej pozdravi v slovenščini in nato po želji gosta preide na angleščino ali hrvaščino, s tem praviloma ni težave; če pa zaposleni s slovenskimi strankami sploh ne zna komunicirati v slovenščini, je to lahko v nasprotju z zakonom.
Pri javnih organih so pravila še strožja. Upravne enote, občine, sodišča, policija, zdravstveni domovi in drugi organi morajo s strankami poslovati v slovenskem jeziku (na območjih narodnih skupnosti pa tudi v italijanščini oziroma madžarščini), razen kadar zakon določa izjeme. Ministrstvo za kulturo je večkrat poudarilo, da zakon velja tudi za zasebna podjetja in da morajo delodajalci zagotoviti ustrezno znanje slovenščine zaposlenih, ki delajo s strankami.
