Slovenija se je na najnovejši, junija letos objavljeni lestvici konkurenčnosti švicarskega Mednarodnega inštituta za razvoj menedžmenta (IMD) med 70 državami uvrstila na skromno 49. mesto, kar je tri mesta slabše kot lani. Še bistveno slabše smo se odrezali pri kazalniku »Foreign highly skilled personnel«, torej pri privlačnosti države za tuje visoko usposobljene kadre, kjer smo z 68. mestom skoraj povsem pri dnu.
Na vrh lestvice konkurenčnosti so se uvrstili Singapur, Hongkong in lanska zmagovalka Švica. Na četrtem mestu je Tajvan, na petem Združeni arabski emirati, od šestega do devetega mesta pa se uvrščajo države EU: Danska, Irska, Nizozemska in Švedska. Na 10. mesto so se z lanskega 13. mesta povzpele ZDA.
Čeprav gre pri tej lestvici za anketno oceno poslovnega okolja, ki jo dajejo vodilni menedžerji, pa tako slabi uvrstitvi pritrjujejo tudi ugotovitve Statističnega urada RS (Surs). Po njihovih podatkih ima v Sloveniji terciarno izobrazbo kar 43,6 odstotka delovno aktivnih državljanov Slovenije (brez kmetov), med tujimi državljani pa le 10,5 odstotka, od tega med državljani iz držav izven EU le 8,3 odstotka.
Analiza londonskega Centra za raziskave in analize migracij (CReAM) kaže, da ima v Sloveniji terciarno izobrazbo 38,6 odstotka domačinov, med priseljenci iz držav zunaj EU pa samo 13,5 odstotka. Razlika znaša kar 25,1 odstotne točke in je po navedeni analizi največja negativna razlika med državami EU. Evropsko povprečje pri priseljencih iz tretjih držav sicer znaša 32,6 odstotka.
Med visoko izobraženimi je največ Rusov
Po podatkih Sursa je med nekaj manj kot 16 tisoč višje oziroma visoko izobraženimi delavci iz tretjih držav največ Rusov (2207) in Hrvatov (2156), medtem ko med tistimi z osnovnošolsko ali nižjo izobrazbo prevladujejo državljani BiH in Kosova. Med višje in visoko izobraženimi tujci, ki delajo v Sloveniji, je največ strokovnjakov za trženje, komercialnih zastopnikov, razvijalcev programske opreme, zdravnikov specialistov, programerjev in inženirjev strojništva.
Na zavodu za zaposlovanje pravijo, da je delež delovnih dovoljenj za visoko izobražene kadre iz tujine minimalen. Medtem ko je bilo lani izdanih okoli 27.700 delovnih dovoljenj in soglasij k enotnim dovoljenjem za tujce iz tretjih držav z osnovnošolsko ali nižjo izobrazbo, največ iz Kosova, Indije in Makedonije, je bilo dovoljenj, ki so jih izdali za tujce s terciarno izobrazbo, zgolj 2359, od tega več kot 2000 za državljane Rusije. Večina soglasij oziroma delovnih dovoljenj za tujce iz tretjih držav je bila izdana za nižje kvalificirana delovna mesta, kot so pomožna dela v gradbeništvu, preprosta dela v predelovalnih dejavnostih, čiščenje in osnovna dela v gostinstvu.
Država je, kot pojasnjujejo na zavodu, za povečanje priliva tujih strokovnjakov sicer sprejela vrsto ukrepov, med drugim prioritetno in administrativno poenostavljeno zaposlovanje zdravstvenih kadrov, poenostavljeno zaposlovanje pri podjetjih, ki so v skladu z zakonom, ki ureja spodbujanje investicij, vpisana v register podjetij z visoko dodano vrednostjo ali v register inovativnih zagonskih podjetij, olajšala je pogoje za zaposlovanje visokokvalificiranih tujcev na podlagi modre karte EU, vendar se delež vlog za delovna dovoljenja in soglasja za visokokvalificirane tuje delavce vseeno bistveno ne povečuje.
Prenizke plače in težave z jezikom
Po oceni zavoda za zaposlovanje je glavni razlog za neprivlačnost Slovenije za visoko izobražene kadre iz tujine v tem, da so plače v Sloveniji precej nižje od plač v državah zahodne Evrope. »Čeprav prepoznavnost Slovenije v svetu raste, smo obenem tudi manjša država, zaradi česar se tuji strokovnjaki bolj številno raje odločajo za zaposlitev v drugih, večjih, bolj prepoznavnih državah,« pravijo na zavodu.
»Glavna razloga za to, da smo manj privlačni za tujo izobraženo delovno silo, sta zahtevnost slovenskega jezika in potreba po nacionalnih kvalifikacijah. Sledi tudi visoka obdavčitev dela, ki izobražene tujce odvrača od potegovanja za takšne službe,« meni Bojan Ivanc, glavni ekonomist in vodja analitske službe na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Po oceni GZS bi bilo nujno treba uvesti razvojno kapico, ukiniti najvišji, peti dohodninski razred in pospešiti postopke priznavanja tujih kvalifikacij, tudi za zaposlene izven EU.
»Slabe uvrstitve Slovenije na lestvicah ne bi povezovala samo z davčno obremenitvijo višjih plač. Pomembni dejavniki so tudi velikost trga, karierne možnosti, administrativni postopki, jezikovne zahteve in pripravljenost podjetij, da se bolj odprejo mednarodnemu okolju. Če želi Slovenija postati privlačnejša za najbolj strokovne in produktivne kadre, bomo potrebovali več odprtosti pri zaposlovanju v angleškem jeziku, hitrejše postopke za prihod tujih strokovnjakov in bolj aktivno vključevanje podjetij na mednarodni trg dela,« pravi Melita Uršič iz zaposlovalne agencije Manpower Slovenija.
Pri najbolj iskanih strokovnjakih sicer velja, da pogosto sami najdejo zaposlitvene priložnosti, vendar je takšnih delovnih mest v Sloveniji še vedno razmeroma malo. Podjetja, ki iščejo tujce s specifičnim znanjem, jih navadno poiščejo sama ali ponudijo premestitev iz svojih podružnic v tujini, še dodaja Uršičeva.
Rangus: Slovenija potrebuje celovito politiko razvoja
Andraž Rangus z Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER), ki je skupaj z ljubljansko Ekonomsko fakulteto izvajal raziskavo IMD v Sloveniji, pravi, da je neprivlačnost Slovenije za visoko izobražene kadre iz tujine kombinacija več dejavnikov: strukture priseljevanja, plač, davčne obremenitve, kakovosti institucij in dejanskih možnosti za razvoj kariere. »Slovenija je majhno gospodarstvo z razmeroma omejenim številom delovnih mest, ki ponujajo mednarodno konkurenčne plače, vrhunsko raziskovalno ali tehnološko okolje ter jasne možnosti kariernega napredovanja. Težave predstavljajo tudi dolgotrajni in razdrobljeni upravni postopki, priznavanje kvalifikacij, pridobivanje dovoljenj, omejena uporaba angleščine v delu javnih storitev ter problemi, s katerimi se srečujejo družinski člani pri zaposlovanju in vključevanju,« pojasnjuje Rangus.
Po njegovem mnenju je pomembna tudi dostopnost stanovanj, predvsem v Ljubljani in drugih zaposlitvenih središčih. »Umar opozarja, da cene stanovanj rastejo hitreje od dohodkov, ponudba najemnih stanovanj pa je omejena. Za človeka, ki se tako na primer odloča med Ljubljano, Dunajem, Münchnom ali katerim drugim središčem, zato ni odločilna samo bruto ali neto plača, ampak tudi to, kaj si lahko z njo zagotovi in kakšne možnosti ima njegova družina,« še pravi sogovornik.
Rangus ugotavlja, da je izobrazbena struktura priseljencev povezana tudi s strukturo povpraševanja slovenskega gospodarstva. »V zadnjem desetletju smo tujo delovno silo privabljali predvsem za zapolnjevanje pomanjkanja v gradbeništvu, predelovalnih dejavnostih, prometu, gostinstvu, oskrbi in drugih dejavnostih, kjer praviloma ni zahtevana terciarna izobrazba. Slovenija ima torej precej bolj razvit sistem pridobivanja delavcev za takojšnje zapolnjevanje kadrovskih vrzeli kot sistem strateškega privabljanja vrhunskih strokovnjakov,« pojasnjuje.
Ob tem opozarja na podatke Umarja v Poročilu o razvoju 2026, ki na podlagi Eurostata navaja, da je bilo leta 2024 kar 43 odstotkov terciarno izobraženih tujih državljanov v Sloveniji zaposlenih v poklicih, za katere je zahtevana največ srednješolska izobrazba, medtem ko je bil med slovenskimi državljani ta delež »le« 18-odstoten »Slovenija torej nima težave samo s privabljanjem visoko izobraženih ljudi, ampak tudi z uporabo znanja tistih, ki so že tukaj,« pravi Rangus.
Slovenija po Rangusovi oceni potrebuje celovito politiko razvoja, privabljanja in zadrževanja talentov, ki ne bi bila omejena samo na hitrejše izdajanje dovoljenj. Najprej bi morala jasno določiti, katere profile potrebujeta slovenska družba in gospodarstvo za tehnološki razvoj, digitalni in zeleni prehod, zdravstvo, raziskovanje in razvoj ter druge dejavnosti z visoko dodano vrednostjo. Tem potrebam bi morala prilagoditi izobraževalne programe, poklicno usmerjanje ter nadaljnje izobraževanje in usposabljanje domačega prebivalstva, hkrati pa tudi aktivno mednarodno iskanje kadrov, sistem modre karte EU in sodelovanje z delodajalci, univerzami ter raziskovalnimi organizacijami.
