Pobuda Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je med turisti postala prava poletna uspešnica. Po večletnem premoru, ki ga je povzročila epidemija covida-19, so tečaj lani znova obudili. Če je bilo nekoč v učilnici le nekaj radovednežev, je danes pogosto zapolnjenih vseh dvajset razpoložljivih mest. Na tečaj prihajajo popotniki z vseh koncev sveta. Nekateri želijo znati naročiti kavo ali pivo, drugi se želijo prijazno sporazumevati z domačini, tretji pa razmišljajo celo o življenju ali delu v Sloveniji.
»Gre res za začetni tečaj. Učimo se osnovnega vsakdanjega sporazumevanja – kako se pozdraviti, predstaviti, vprašati sogovornika, kako je, povedati telefonsko številko ali naročiti pijačo v baru. To so stvari, ki turistom pridejo prav že isti dan,« pojasnjuje učiteljica Urša Kosmač, absolventka magistrskega študija slovenistike. Največ težav tujcem povzročajo glasovi, ki jih v svojih jezikih nimajo. Črke č, š in ž pogosto poskrbijo za precej smeha, še bolj pa jih preseneti dejstvo, da ima slovenščina dvojino.
Za nekatere slovenščina povsem drug svet
»Najprej spoznamo izgovarjavo. Dvojino omenimo čisto na koncu, bolj za pokušnjo. Že to, da pravilno izgovorijo nekaj osnovnih besed, je lep dosežek,« pravi Kosmačeva. Reakcije udeležencev so zelo različne. Evropejci v slovenščini pogosto prepoznajo še en slovanski jezik, medtem ko je za obiskovalce iz Avstralije ali Severne Amerike povsem nov jezikovni svet. »Če nekdo govori samo angleško, je slovenščina zanj precej drugačen sistem. Tisti, ki so se že učili več jezikov, pa nove glasove in besede usvojijo precej hitreje,« opaža učiteljica. Posebno simpatični so trenutki, ko se učijo cele družine. Starši in otroci sedijo drug ob drugem in skupaj vadijo prve slovenske stavke. Nihče nima prednosti, vsi začenjajo iz nič. Seveda pa vsak turist že pred tečajem pozna vsaj eno slovensko besedo. »Veliko jih zelo samozavestno že reče pivo,« se nasmehne Urša Kosmač. »Kakšnih posebno sočnih izrazov pa na srečo ne prinesejo s seboj.«
To so nam potrdili tudi tečajniki, ki so okoli 17. ure previdno vstopali v učilnico. »Po celodnevnem pohajkovanju si je mož vzel čas za počitek, jaz pa sem izkoristila ti dve uri in prišla na tečaj,« nam pove turistka iz Nizozemske. Pojasni, da sta Slovenijo obiskala že večkrat, in čeprav tokrat dopustujeta na Bledu, se večkrat pripeljeta tudi v Ljubljano. Poleg nje sedi Filipinka, ki tovrstne priložnosti učenja jezika v državi, ki jo obišče, pogosto izkoristi. »Med bivanjem v Franciji sem se tako naučila še nekaj francoskih besed,« pove in s tem navduši mlado popotnico iz Francije, ki sedi nasproti nje. »Res so tovrstni tečaji odlična priložnost, da spoznaš jezik. Sploh ker je danes toliko tudi brezplačnih orodij, da lahko svoje znanje nadgradiš. Med poslušanjem lokalcev sem dobila občutek, da je vaš jezik precej podoben češčini,« v smehu komentira mlada popotnica in doda, da je za tečaj izvedela na oglasnem panoju v hostlu, kjer biva. Zanimiva je tudi četrta tečajnica, ki že nekaj mesecev živi v Ljubljani. Iz Romunije se je preselila k fantu, Ljubljančanu, s katerim za zdaj komunicirata le v angleščini. »Prišla sem, da bom lahko s partnerjevo mamo izmenjala vsaj kakšno besedo v slovenskem jeziku,« v smehu prizna in doda, da se nadeja, da bo na tečaju osvojila kakšno frazo.
Nekateri kupijo slovarček Pocket Slovenia
Čeprav traja tečaj le dve uri, marsikomu pomeni začetek resnejšega spoznavanja jezika. Udeležencem predstavijo tudi brezplačne spletne možnosti učenja slovenščine ter jih usmerijo na nadaljevalne tečaje. »Na Centru za slovenščino so v sodelovanju s podjetjem DigiEd razvili dostopen spletni tečaj slovenskega jezika. Po principu priljubljene aplikacije duolingo se lahko učite s pomočjo prevodov v osem jezikov: angleščino, nemščino, italijanščino, ruščino, španščino, hrvaščino, francoščino in albanščino,« pove Kosmačeva in doda, da si nekateri za spomin kupijo še žepni priročnik Pocket Slovenian in ga odnesejo domov kot nekoliko drugačen ljubljanski spominek.
Turiste na tečaj najpogosteje pripeljejo objave na družbenih omrežjih ali priporočila turističnih informacijskih centrov. Zgodi se tudi, da kdo preprosto pokuka skozi vrata, zasliši skupino, ki v en glas ponavlja »živjo«, in se spontano pridruži. Morda po dveh urah še ne znajo sklanjati ali uporabljati dvojine, zagotovo pa iz Ljubljane odnesejo nekaj več kot le fotografijo Tromostovja. Odpeljejo tudi nekaj slovenskih besed, veliko dobre volje in spoznanje, da je tudi eden najzahtevnejših evropskih jezikov lahko zabavna počitniška dogodivščina.