Ker kmetje vedo, da bo država (vsaj deloma) pokrila škodo ob naravnih nesrečah, hkrati pa je birokracija za pridobitev sredstev za investicije (denimo za mreže proti toči ali za oroševalne sisteme) izjemno zapletena, ni motivacije za lastna vlaganja v prilagajanje, je dodala Lučka Kajfež Bogataj.
V tem letu so bile kmetijske površne že večkrat izpostavljene ekstremnim vremenskim razmeram. Zakon, ki ureja odpravo posledic naravnih nesreč, med drugim določa, da država v primeru, da je ocena neposredne škode v kmetijstvu zaradi naravne nesreče večja od 0,3 promila načrtovanih prihodkov državnega proračuna, razglasi naravno nesrečo, ministrstvo za kmetijstvo pa pripravi program za odpravo posledic škode, ki ga potrdi vlada. Od leta 2003 so to vlade storile štirinajstkrat (največkrat zaradi suše in pozebe), s tem da so za naravne nesreče v letih 2005, 2017, 2023 in 2025 sprejele po dva različna programa odprave njihovih posledic. To je pred tednom dni storila tudi aktualna vlada, ki je sprejela programa tako zaradi lanske suše kot tudi zaradi pozebe, ki je v letu 2025 kmetijske pridelke prizadela dvakrat; med 18. in 20. marcem ter med 6. in 9. aprilom.
Od leta 2023 že za 1,1 milijarde evrov škode zaradi naravnih nesreč
V letih 2003–2025 so komisije skupno škodo po naravnih nesrečah ocenile na skoraj 1,1 milijarde evrov (od tega je je bilo samo zaradi suše za okoli 600 milijonov evrov), država pa je prizadetim izplačala nekaj manj kot 163 milijonov evrov pomoči; 103 milijone zgolj za sušo, ki je kmetijstvo najhuje prizadela v letih 2003, 2006, 2007, 2012, 2013, 2017, 2022 in 2025.
Tudi lani so bile posledice suše za kmetijsko proizvodnjo tako obsežne, da jih je država razglasila za naravno nesrečo. Škodo za kmetijske pridelke, katerih proizvodnjo je suša v 126 občinah 4354 oškodovancem zmanjšala za več kot trideset odstotkov, so ocenili na 42,3 milijona evrov. S programom odprave posledic škode v kmetijstvu zaradi suše, ki ga je vlada potrdila pred tednom dni, so prizadetim obljubili 8,45 milijona evrov pomoči, denar pa bodo prejeli iz sklada proračunske rezerve za naravne nesreče. Vlada je na dopisni seji minuli petek sprejela tudi program odprave posledic škode zaradi pozebe, ki je trajne nasade prizadela marca in aprila lani.
Povračilo škode z velikanskim zamikom
Od leta 2023 velja spremenjeni zakon, ki ureja odpravo posledic naravnih nesreč, po katerem je mogoče državno pomoč pridobiti tudi za tiste kmetijske pridelke, katerih proizvodnja je zaradi naravne nesreče, za katero je omogočena pridobitev državne pomoči v obliki sofinanciranja zavarovalne premije za zavarovanje kmetijske proizvodnje, zmanjšana za osemdeset odstotkov ali več običajne letne kmetijske proizvodnje. To velja tudi za pozebo, zaradi katere je lani 328 kmetijskih gospodarstev v 68 občinah utrpelo vsaj osemdesetodstotni upad proizvodnje. Skupna škoda na teh kmetijah je ocenjena na 23,3 milijona evrov, država pa bo prizadetim iz sklada proračunske rezerve za naravne nesreče izplačala 4,5 milijona evrov.
Praksa kaže, da oškodovanci državno pomoč v najboljšem primeru dobijo novembra za preteklo leto, pri pozebi torej skoraj dve leti po naravni nesreči, ki jih je prizadela. »Vrtimo se v papirjih in v povračilu škode z zamikom. Intenzivni pridelovalci, ki so tržno usmerjeni, že razmišljajo o tehnologijah, ki bi jim pomagale premostiti posledice podnebnih sprememb, kajti prodori hladnega zraka marca in aprila bodo naša realnost tudi v prihodnje, zato bi bilo treba kmete usmerjati, kaj kje saditi oziroma sejati,« je pred časom za Dnevnik poudarila agrometeorologinja dr. Andreja Sušnik z Agencije RS za okolje.
Nenadzorovano trošenje proračunskega denarja
Sušnikova je tudi članica državne komisije za ocenjevanje škod v kmetijstvu po naravnih nesrečah. »Komisija v svojih zapisih že več kot trideset let ponavlja, da veljavni sistem izplačevanja škod po zakonu o odpravi posledic naravnih nesreč ni stimulativen. Včasih je celo zavajajoč občutek, da ti bo nekdo pomagal. Ta pomoč države je bolj psihoterapija, nima pa ekonomskega učinka. Gre bolj za občutek, da ti je nekdo pomagal, ko ti je bilo hudo. Če smo se odločili, da je kmetijstvo gospodarska panoga, je potrebne tudi nekaj samozaščite,« je povedala Andreja Sušnik.
Podobno razmišlja klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj. »Namesto prilagajanja država raje izplačuje odškodnine za izpad dohodka zaradi suše, pozebe in toče. V preteklosti je za povrh denar iz programa razvoja podeželja, namenjen specifično za podnebne ukrepe, ostajal celo neporabljen, medtem ko smo proračunski denar za interventno pomoč nenadzorovani trošili,« je kritična Kajfež-Bogatajeva, ki se ji včasih zdi, da kmetijskemu sektorju (in še komu drugemu tudi) ni povsem jasno, kaj prilagajanje je. »Naj zato ponovim: prilagajanje vključuje fizične, družbene, vedenjske in institucionalne ukrepe za zmanjšanje izpostavljenosti podnebnim spremembam,« je poudarila sogovornica.
Zamujamo skoraj dvajset let
Spomnila je, da je slovenska (kmetijska) politika resna in strokovno podprta opozorila, da je prilagajanje nujno, dobila že med letoma 1999 in 2004. »Toda prilagajanje kmetijskega sektorja žal še danes ni ne tako hitro in ne tako obsežno, kot bi moralo biti. Od leta 2008 imamo strokovno strategijo prilagajanja, imamo tudi akcijske načrte, politične volje za njihovo realizacijo pa ni bilo več. Leta 2023 je računsko sodišče zelo kritično opozorilo, da je treba končno ukrepati. A so se raje odločili za pripravo povsem nove, posodobljene strategije prilagajanja in ocene ranljivosti kmetijstva po regijah, čeprav bi bila tista iz leta 2008 povsem na mestu. Skratka, zamujamo skoraj dvajset let,« je dejala Lučka Kajfež Bogataj.
Na vprašanje, ali bi potrebovali poseben sklad, iz katerega bi črpali denar za pomoč najbolj prizadetim zaradi podnebnih sprememb, je odvrnila, da je za ad hoc sklade prepozno. »Potrebujemo novo stalno proračunsko postavko za prilagajanje, ki mora vključevati tudi pomoč za prizadete. Evropska komisija v svojih priporočilih za implementacijo (EU Climate Adaptation Strategy, 2021) zahteva, da države članice uvedejo integrirane proračunske in investicijske načrte za odpornost. Slovenija s trenutnim podnebnim zakonom te zahteve ne izpolnjuje. Občine, ki so ključne za lokalno prilagoditev (poplave, suše, vročinski valovi), niso neposredno zavezane k sprejemu in izvajanju lokalnih načrtov prilagajanja. Posledično prilagajanje ostaja mehka politika brez izvršilne zaveze, kar pomeni, da so odzivi na podnebne vplive, na primer na poplave 2023, še vedno pretežno reaktivni, ne preventivni,« je dejala klimatologinja.
Kaj pa letalska obramba pred točo?
Kajfež-Bogatajeva meni, da za nekatere ujme nujno potrebujemo sodelovanje zavarovalnic. Vlada bi morala po njenem vzpostaviti dialog z zavarovalniško politiko in doseči dogovor, ki bo ščitil kmete in tudi druge davkoplačevalce, ki prispevamo denar v proračun.
Ob vsakokratnih nevihtah s točo privrejo na plan tudi zahteve po letalski obrambi pred njo. Ji dr. Lučka Kajfež Bogataj še vedno nasprotuje? »Še bolj kot nekoč, saj so neurja zdaj bistveno močnejša. Pojavljajo se tudi v nočnem času, ko letala ne morejo posredovati. Za povrh znanstvene ugotovitve švicarskih znanstvenikov omenjajo možnost, da posipanje reagentov celo povzroči točo v primerih, ko je sicer ne bi bilo. Zanimiva bi bila analiza, koliko kmetov se je odreklo mrežam proti toči, ker slepo verjamejo v učinkovito obrambo,« se sprašuje klimatologinja.
