Izvor prvomajskega golaža je tesno povezan z zgodovino praznika dela, ki ga praznujemo od konca 19. stoletja po dogodkih, kot je bil pokol na Haymarket Squaru. Da spomnimo – šlo je za  spopad med policijo in delavskimi protestniki 4. maja 1886 v Chicagu. Dogodek je postal prelomnica v zgodovini delavskega gibanja in simbol boja za osemurni delavnik. Na Slovenskem so se prve oblike praznovanja pojavljale že v začetku 20. stoletja, vendar so bile dolgo časa omejene in pogosto politično zaznamovane. Pravi razmah je praznik doživel po drugi svetovni vojni, v času Jugoslavije, ko je prvi maj postal eden osrednjih državnih praznikov.

Mošenjski dnevi 2015, priprava jagrovega golaža; na levi strani Franc Peternel, predsednik KS Mošnje

Kuhanje golaža v kotlih nad odprtim ognjem ustvarja poseben ambient. Foto: dokumentacija Dnevnika

V socialističnem obdobju je praznovanje dobilo izrazito kolektivno noto. Organizirani so bili budnice, kresovanja, sindikalna srečanja in množični izleti v naravo. Prav v tem kontekstu se je utrdila tudi tradicija kuhanja prvomajskega golaža. Delovne organizacije, tovarne, sindikati in gasilska društva so pripravljali velike kotle hrane, ki so jo delili med ljudi – pogosto brezplačno ali po simbolični ceni.

Jed, ki poudarja solidarnost in skupnost

Golaž, jed sicer izvira iz Madžarske, je bil za to vlogo skoraj idealen. Njegova priprava je preprosta, hkrati pa omogoča pripravo večjih količin naenkrat, kar je bilo ključno za množična praznovanja. Kuhanje v kotlih nad odprtim ognjem pa je ustvarjalo poseben ambient, ki je ljudi privabljal k druženju. V Jugoslaviji je imel prvomajski golaž tudi simbolni pomen. Predstavljal je idejo enakosti – vsi so jedli isto jed, ne glede na družbeni položaj. Hkrati je poudarjal solidarnost in skupnost, vrednote, ki so bile v tistem času močno izpostavljene. Dogodki ob prvem maju niso bili le praznovanje dela, temveč tudi priložnost za utrjevanje občutka pripadnosti skupnosti.

Po osamosvojitvi Slovenije so se ideološki poudarki praznika nekoliko umaknili, vendar je tradicija ostala. Prvomajski golaž se je ohranil kot del kulturne dediščine, ki danes pomeni predvsem druženje, sprostitev in uživanje v naravi. Čeprav so se časi spremenili, prizor velikih kotlov, okoli katerih se zbirajo ljudje, ostaja skoraj nespremenjen – kot vez med preteklostjo in sedanjostjo.

razvaline in gostišče Stari grad nad kamnikom

Ob 6. uri zjutraj bo po golažu zadišalo tudi na starem gradu nad Kamnikom.

Kje bo zadišalo po golažu 2026

Tudi letos bodo prvomajski kotli zagoreli na številnih lokacijah. Med bolj prepoznavnimi dogodki v okolici Ljubljane izstopa Snovik pri Kamniku, kjer bodo ob tradicionalni budnici obiskovalce pogostili z brezplačnim golažem.  Če se še malo zadržimo v Kamniku, velja tudi povabilo na stari grad, kjer bodo golaž stregli od 6. ure dalje, in v Kamniško Bistrico, kjer bo tradicionalni prvomajski golaž goste pričakal pred kočo. Prvomajska budnica v Domžalah se na poti od Depale vasi do Ljubljanske ceste (AS Domžale) ustavi v gostilni Keber, kjer sledi tradicionalni golaž. Za Ljubljančane in ljubitelje narave je priljubljena izbira tudi koča na Klobuku, kjer vsako leto pripravijo prvomajsko druženje z golažem, ki privabi številne pohodnike iz prestolnice. Podobno vzdušje se obeta tudi na drugih izletniških točkah, kjer se tradicija prenaša iz leta v leto. Tovrstni dogodki sicer niso vedno centralno organizirani, temveč pogosto nastajajo v manjših skupnostih – v planinskih kočah, gasilskih domovih ali krajevnih središčih. Prav v tem je njihov čar: prvomajski golaž ni spektakel, temveč srečanje.

Koča na Klobuku, skrita pod obronki Toškega čela, je priljubljena pohodniška točka.

Za Ljubljančane in ljubitelje narave je priljubljena izbira tudi koča na Klobuku. Foto: Vesna Levičnik

Golaž tudi v hribih

Danes bo že ob 8. uri golaž zadišal tudi v kotlu pred gostiščem Zeleni rob na Veliki planini. Golaž  sicer pogosto strežejo v planinskih kočah. Zadnja leta so se skrbniki koč, ki so neredko tudi v vlogi kuharjev, potrudili in popestrili ponudbo z domačimi, lokalnimi jedmi: Tumova koča na Slavniku tako slovi po domačih njokih z golažem, koča na Hleviški planini po idrijskih žlikrofih, koča na Smrekovcu po smrekovškem loncu, v koči na Pesku pa vas bodo razvajali s pohorskim loncem.

Tumova koča na Slavniku

Tumova koča na Slavniku slovi domačih njokih z golažem. Foto: Manca Ogrin

V koči na Gospodični pa si skoraj obvezno morate privoščiti golaž v kruhovi skodelici. Okusno se je tudi v koči na Dobrči, v Domu pod Storžičem, Mozirski koči na Golteh, Poštarskem domu na Vršiču in drugod, sicer pa so najbolj tradicionalno v kočah na žlico ričet, jota in golaž, včasih še kaj drugega. Ker pa vremenska napoved za prvomajske praznike ni ravno vzpodbudna in privlačna za obisk gora, pri Planinski zvezi Slovenije ponovno pozivajo k dobro načrtovanemu izletu ob primerni opremi. 

Priporočamo