Ob robu še odprtega in odmevnega sojenja zaradi umora Satka Zovka, preprodaje prepovedanih drog in prometa z orožjem, kjer je sodišče dokončno izločilo večino ključnih dokazov, se je ponovno pojavila dilema, ali je slovenska kazenska zakonodaja morda prestroga oziroma premočno na strani obtožencev v primerjavi z oškodovanci, ko gre za vprašanje (ne)zakonitosti dokazov. Še posebno ko gre za najhujša kazniva dejanja, kakršen je umor, je namreč težko sprejeti, da lahko primer pade zaradi izločitve sicer obremenilnih dokazov, po drugi strani pa so prav stroga pravila pri pridobivanju dokazov porok poštenega postopka in pravne države ter hkrati preprečujejo nedovoljene posege v človekove pravice.
Sodniki z zvezanimi rokami
Da je zakon o kazenskem postopku v delu, ki veleva, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali določb kazenskega postopka ali ki so bili – kot tako imenovani sadež zastrupljenega drevesa – pridobljeni na podlagi takšnega nedovoljenega dokaza, lahko celo v nasprotju z ustavo, meni vodja specializiranega oddelka na ljubljanskem okrožnem sodišču, višji sodnik Ciril Keršmanc.
Ta je namreč v konkretnem primeru, ki ga obravnava in v katerem bo moral odločiti o (ne)zakonitosti dokazov (po naših neuradnih informacijah gre za primer trgovine z ljudmi in zlorabe prostitucije), postopek ustavil in na ustavno sodišče vložil zahtevo za oceno ustavnosti zgoraj povzetega zakonskega določila.
Kot je razvidno iz javno dostopnih dokumentov, je Keršmanc v zahtevi med drugim poudaril, da veljavna zakonodaja sodnikom onemogoča tehtanje pri odločanju o izločitvi dokazov, saj morajo odločiti po absolutnem pravilu, ki izključuje presojo sorazmernosti v kontekstu različnih ustavnih vrednot. Zato naj bi imeli sodniki zvezane roke, ko v konkretnih primerih trčijo pravice obtoženca na eni in pravice oškodovancev ter sama učinkovitost kazenskega pregona na drugi strani. To naj bi še posebej veljalo od januarske odločitve ustavnega sodišča, s katero so ustavni sodniki razveljavili konkretno obsodbo zaradi goljufije. »Morebitno tehtanje sorazmernosti posegov v človekove pravice ali tehtanje vrednosti ob taki zakonodajni ureditvi seveda ni mogoče,« je v ločenem pritrdilnem mnenju omenjene odločbe poudarila ustavna sodnica Katja Šugman Stubbs.
Tudi po mnenju Keršmanca naj bi zakonodajalec kazenskim sodnikom a priori prepovedal tovrstno tehtanje, čeprav je enako tehtanje med pravicami dveh nasprotnih strani glede zakonitosti dokazov ustavno sodišče v preteklosti že dopustilo v pravdnih postopkih.
Zato se mu zdi smiselno, da bi bila izločitev dokazov v kazenskih zadevah absolutna pri najhujših oblikah protipravnosti, ki jih zakrivi država, denimo mučenju, pri manjših kršitvah med pridobivanjem dokazov pa naj sodišče opravi tehtanje med različnimi pravicami. Ker zakonodaja tega ne dopušča, je po njegovem mnenju v nasprotju z več členi ustave, ki določajo pravno državo, pravico do varnosti, osebnostnih pravic, neodvisnost sodnikov …
Nepoštena igra
Do Keršmančeve zahteve za oceno ustavnosti so se že opredelili v zakonodajno-pravni službi državnega zbora in vladi.
Prvi so poudarili, da gre po slovenski zakonodaji v kazenskih postopkih glede izločitve dokazov za absolutno oziroma radikalno ekskluzijo, saj zakonodaja ne določa nobenih izjem in načeloma ne dopušča tehtanja različnih vrednot. Je pa sodna praksa v primerih, ko je dokaze (nezakonito) pridobil posameznik in ne policija, že dopustila tehtanje, ali naj takšni dokazi ostanejo v spisu. Drugače pa je, ko gre za dokaze, ki jih zbere policija. V teh primerih je tudi sodna praksa stroga, s čimer je med drugim »onemogočena prevlada države nad posameznikom«. Pravniki v državnem zboru so mnenja, da je sodnikova zahteva za oceno ustavnosti neutemeljena, saj da je trenutna ureditev tudi ustavno skladna. Če bi mu ustavno sodišče ugodilo in samo poseglo v način, kako naj sodniki tehtajo o izločitvi spornih dokazov, pa bi šlo po mnenju državnozborske službe lahko celo za nedopusten poseg v zakonodajno vejo oblasti.
Proti sodnikovim argumentom so se opredelili tudi v vladi. Ne strinjajo se, da imajo sodniki povsem zvezane roke, saj da je vrhovno sodišče v preteklosti nekajkrat že dopustilo izjeme, po katerih izločitev prvotno pridobljenega nezakonitega dokaza še ni nujno pomenila tudi izločitev vseh nadaljnjih dokazov.
Tudi v vladi poudarjajo, da ne gre enačiti dokazov, ki jih pridobi policija, in tistih dokazov, do katerih pride neki posameznik. »Če sodišče kot poslednji steber posameznikovih temeljnih pravic državi dopušča nepošteno igro in državi opraviči zlorabo prava, potem ni mogoče govoriti o poštenem sojenju,« se v vladi sklicujejo tudi na enega od komentarjev zakona o kazenskem postopku.
Na ministrstvu bodo odprli razpravo
Ob tem so spomnili tudi, da je že predlog tako imenovanega Šutarjevega zakona predvideval dopolnitev, po kateri bi tudi nezakoniti dokazi lahko ostali v sodnem spisu, če bi bila njihova izločitev »glede na naravo in težo kršitve nesorazmerna glede na ustavnopravno varovano dobrino, v katero je bilo poseženo s kaznivim dejanjem«. Tedaj se na vrhovnem sodišču do te rešitve niso opredelili, na vrhovnem tožilstvu pa so rešitev načeloma podprli, vendar ne brez predhodnih analiz in široke strokovne razprave.
Več strokovnjakov, tudi z ljubljanske pravne fakultete in kriminološkega inštituta, je takrat opozorilo, da bi bilo takšno rahljanje pravil tvegano in nevarno, pomenilo pa bi lahko erozijo varstva človekovih pravic in odmik od načela pravne države. Poudarili so, da pri izločitvi nezakonitih dokazov ne gre za potuho kriminalcem, temveč za varovanje vseh državljanov pred nedopustnimi posegi države v njihove pravice.
Poslanci državnega zbora so v prvi polovici septembra na skupni seji odbora za pravosodje in odbora za notranje zadeve skoraj brez razprave v vsega 15 minutah podprli mnenje vlade in zakonodajno-pravne službe, je pa ob predstavitvi mnenja vlade državni sekretar pravosodnega ministrstva Gašper Dovžan napovedal, da nameravajo na ministrstvu ponovno odpreti razpravo in »da bomo razmislili o vprašanju izločanja dokazov, tudi z vidika javnega interesa, pa tudi varovanja pravic žrtev, ki so tudi pomembne, a so včasih, ko se tehta poseg v človekove pravice, pravzaprav prezrte in se v prvi plan postavlja zgolj in pa ali pa predvsem obdolženca«.
