Sodnik Gorazd Fabjančič je konec maja odločil, da se iz sodnega spisa zoper obtožene Dina Muzaferovića, Jako Berganta, Osmana Koštića, Vilija Sušnika in Rrolanda Cretuja, domnevno vpletene v umor Satka Zovka, izločijo številni ključni dokazi. Špela Brezigar in Nevena Vukčević s specializiranega državnega tožilstva sta se pritožili in predlagali, da višje sodišče dokaze vrne v spis. Če se za to ne bi odločilo, pa vsaj razveljavi sodnikov sklep in primer vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. »Obveščamo vas, da višje sodišče o zadevi še ni odločilo, je pa za 27. avgusta razpisana pritožbena seja,« so nam pojasnili na kazenskem oddelku višjega sodišča v Ljubljani.
Jabolko spora predstavlja prva sodna odredba za tajno opazovanje in sledenje, ki se je glasila na Berganta. Nadzorne kamere so posnele osebo, ki je nekaj dni pred umorom namestila sledilno napravo pod Zovkov avto, v odredbi so jo opisali kot belega moškega, srednje postave in normalne velikosti. Po oceni obrambe je tak opis preveč splošen, da bi lahko govorili o zakoniti pravni podlagi za tajno opazovanje Berganta. Po prepričanju Muzaferovićevega zagovornika Miloša Zarića je policija že vnaprej vedela, da na posnetku ni Bergant (kasneje se je izkazalo, da je napravo v resnici namestil bosanski državljan, ki naj bi mu Bergant nudil zatočišče), a je menila, da jih bo pripeljal do Muzaferovića kot domnevnega naročnika in glavnega organizatorja Zovkove likvidacije. Kar se je tudi res zgodilo. Muzaferović in Cretu sta se skrivala v stanovanju v soseski Črnuški bajer.
Sodnik: Nezakonito tajno opazovanje
Fabjančič je, kot smo razkrili maja, sledil stališču obrambe, da opis ni bil dovolj določen, zato je razsodil, da policija ni imela zakonite osnove za tajno opazovanje. Kar sta tožilki v pritožbi zavrnili. Po poročanju Večera sta zapisali, da je identifikacija temeljila na več kazalnikih, na posnetkih kamer, podatkih policije, opisu videza in opisu izvršitvenega ravnanja osebe, povezane z namestitvijo naprave na Zovkovo vozilo. Po njunem prepričanju bi moralo sodišče vse te elemente upoštevati kot celoto in ne vsakega posebej. Prav tako po njunem mnenju zakon ne zahteva popolne identifikacije osebe že ob izdaji odredbe, pač pa njeno določljivost. In da pri tajnem opazovanju policija običajno nima na voljo enoznačnega identifikatorja, na primer telefonske številke, zato identifikacija temelji na celoti okoliščin in operativnih podatkov.
Sodnik je pri izločitvi dokazov upošteval tudi, da je med preiskavo postalo jasno, da tajno opazujejo napačno osebo. Tožilki sta odvrnili, da je treba zakonitost odredbe presojati skozi okoliščine, ki so obstajale v času njene izdaje, ne pa za nazaj. Po drugi strani pa sta zavrnili oceno sodišča, da je policija sledila napačni osebi. Po njunem prepričanju bi lahko kvečjemu govorili o »operativni zmoti pri prepoznavi na terenu«, ki je pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov mogoča in ne pomeni avtomatične nezakonitosti odredbe.
Ker je Fabjančič sklenil, da je bila prva odredba za tajno opazovanje nezakonita, je po principu sadežev zastrupljenega drevesa kot take ocenil tudi druge kasneje pridobljene dokaze. Recimo dokaze, pridobljene pri hišnih preiskavah, fotografije vozil, DNK-dokaze. Tožilki sta navedli, da so bili nekateri izločeni dokazi pridobljeni samostojno in neodvisno od sporne odredbe ter da jih ni mogoče kot »okužene« razglasiti zgolj zato, ker so bili pridobljeni v nadaljevanju preiskave.