»Nikoli ni bil zadovoljen z rezultati in nikoli mi ni čestital. Ko sem na evropskem nivoju osvojila odličje, me je razočaran pred vsemi udaril po glavi. Ko se mu je zdelo, da trening ne poteka tako, kot si je zamislil, me je pretepel. Z brcami ni skoparil niti na pripravah na tujem,« je svojo pripoved začela nekdanja varovanka Marjana Fabjana. Za športne poškodbe, ki so jo doletele kasneje, trenerju, kot nam je zaupala, ni bilo mar: »Čeprav bi morala po operaciji po zdravnikovem navodilu počivati vsaj pol leta, sem morala že po treh mesecih na polno vaditi.«
Vse to se je po besedah sogovornice dogajalo, ko je bila še mladoletna: »Bila sem željna uspehov. Moj cilj je bil, da se uvrstim na olimpijske igre, in za to sem bila pripravljena narediti vse, kar mi je glede vadbe naročil trener. Slepo sem mu zaupala in sledila njegovim surovim metodam treninga. Nekje okrog svoje polnoletnosti pa sem spoznala, da ima trener z mano tudi drugačne namene. Začelo se je, ko mi je ob mojih bolečinah zaradi poškodbe rekel, da me bo zmasiral, in me je začel po masaži otipavati po intimnih delih telesa. Otrpnila sem. Ko sem opazila, da na sebi nimam več spodnjih hlačk, je bil že v meni … Preden sva se razšla, sem mu morala seči v roko, ga pogledati v oči in obljubiti, da ne bom nikomur povedala,« nam je zaupala nekdanja judoistka.
Druga izmed več nekdanjih judoistk, ki so proti trenerju Marjanu Fabjanu že pričale na policiji, nam je zaupala, da je tudi po tem dogodku v celoti sledila trenerjevim navodilom v času treningov in mu zaradi podrejenega položaja ni ugovarjala. »Bila sem osredotočena na treninge in izobraževanje. Ves čas sem se počutila zmanipulirano s strani trenerja, hkrati pa me je bilo zelo strah, kaj bo, če se mu uprem ali se komu zaupam. Trenerjeve spolne zlorabe so se namreč redno ponavljale in so trajale več kot leto dni,« se spominja nekdanja varovanka Marjana Fabjana.
Njen odnos s trenerjem se je čez čas močno zaostril. Ni več prenesla njegovega nasilja, dovolj je bilo tepeža in vpitja na treningih, je pojasnila: »Začela sem se mu upirati. Ob novih poškodbah, ki sem jih staknila med vadbo, sem dokončno spoznala, da ne zmorem več. S težkim srcem sem se poslovila od juda.«
O vsem tem dogajanju je naša sogovornica zmogla na glas spregovoriti šele pred leti, ko si je ustvarila družino. Njena velika opora pri predelavi travmatičnih spominov so poleg njenega moža tudi nekatere druge nekdanje varovanke Marjana Fabjana, s katerimi si delijo usode zlorab. »Težko je pozabiti. Veliko delam na sebi, a ponoči vseeno še vedno pogosto sanjam o tem, da me trener pretepa in kriči name,« je pogovor sklenila nekdanja članica celjskega judo kluba.
Aroganca in poniževanje
Psihoterapevt dr. Uroš Perko poudarja, da se na področju športa neprestano dogaja več, kot bi se smelo: »Med športniki je ogromno spolnih in drugih zlorab, a ker se o teh ne govori na glas, jih je praktično nemogoče raziskati. V javnost pride zelo malo informacij, zato tudi storilci največkrat sploh niso kaznovani.«
Glede očitkov nekdanjih judoistk zoper trenerja Marjana Fabjana nam je Perko dejal, da gre za odsev stanja v športu.
Po sogovornikovem mnenju trenerjeva izjava o tem, da ne ve, na katero obdobje se nanašajo očitki in da se vsega za nazaj ne spomni, kaže na njegovo aroganco in veliko poniževanja v odnosu do omenjenih judoistk.
»Trener se očitno dobro zaveda svoje pozicije moči. S svojo izjavo je dal nekdanjim varovankam med vrsticami jasno vedeti, da ima močno zaledje z vrha in da nimajo možnosti za uspeh v postopku,» pravi sogovornik.
Prestopanje meje
Po Perkovih besedah številne mlade športnice v trenerjih vidijo očetovsko figuro in jim v želji po pripadnosti in doseganju uspehov dobesedno jedo iz rok: »V svoje cilje usmerjena športnica pogosto naredi vse, kar želi trener. Ker pri tem ne gre za tabu incesta, pa lahko njen odnos s trenerjem hitro preraste tudi v ljubezensko razmerje.«
Psihoterapevt je ob tem izpostavil, da mora biti trener izrazito zrela oseba, da si ne dovoli tega problematičnega odnosa. Dodal je, da je praksa zaradi pogoste neizobraženosti trenerjev in pomanjkanja regulacije na tem področju žal drugačna: »Ogromno trenerjev ima blazno veliko moč nad svojimi varovanci, čeprav niso dovolj zreli za opravljanje svojega dela.«
Perko pravi, da se mnogi obnašajo, kot da je dogajanje v športu povsem benigno, a da je vse kaj drugega: »Če se kaj spornega zgodi v šoli, starši takoj prihitijo tja z odvetnikom, v športu pa je zaradi pohlepa po medaljah vse dovoljeno. Vpitje, žaljenje, klofute ter psihično in drugo nasilje so za marsikoga, ki daje pomen zgolj svojim ciljem in uspehu, nekaj normalnega.«
Postopki še bolj travmatični od zlorab
V šport za nameček neredko prihajajo travmatizirani mladostniki, ki izhajajo iz družin, v katerih je vladalo nasilje. Ker so tega navajeni, se mladi športniki sploh ne zavedajo, da je na treningih v odnosu med njimi in trenerji včasih marsikaj narobe.
Zlorabljene žrtve so običajno tudi polne sramu, gnusa in krivde: »Ker nima razvitih meja o tem, kaj je dopustno in kaj ne, se še posebno v mlajših starostnih kategorijah ne zmore zoperstaviti svojemu psihopatskemu trenerju, ki ni osebnostno zrel za svojo odgovorno funkcijo. Prepričana je, da je normalno, kar se ji dogaja, in da si to zasluži, ker je slaba oseba in ni dovolj uspešna.«
Kot ocenjuje Perko, gre tudi pri prijavi zlorab za zelo kompleksne postopke, ki so za žrtve pogosto še bolj travmatični od samih zlorab. Zaupal nam je primer športnice iz neke druge športne panoge, ki se je izpostavila zaradi spolnega nasilja, a jo kolegice v ekipi niso podprle. Ker niso želele sodelovati v preiskavi in žrtev ni imela drugega zaledja, je bil postopek zoper domnevnega storilca umaknjen.
