Pride dan, ko je pač treba v dolino.
Toda tokrat naju je čakalo presenečenje. Pred nama se je pojavil semafor.
»Oho, napredek!« sem ugotovil takojci za tem, ko je po rdeči zasvetila zelena luč.
Desna polovica ceste je bila postružena, pripravljena za novi asfalt. In čez kilometer ali dva še en semafor in še ena zrigolana cesta.
Človeku postane kar toplo pri srcu. K nam gori napredek namreč bolj poredko pride.
Ja, asfalt je od nekdaj neutrudni spremljevalec volitev. Ali praznikov. Nekoč, ampak tega je že kar dolgo, smo jih imeli obilo. Nekatere na žalost tudi v novembru, ko je v tistih letih kaj rado zamrzovalo. Saj zato pa imamo v Ljubljani še vedno toliko razdrapanih cest, ker so jih nekoč valjali tik pred zimo. Ampak tu se ni dalo kaj dosti pomagati. Praznik je bil pač praznik, samo zaradi cestarjev se jih baš ni dalo premikati. Še legendarni pohodniki v Jajce so se najbrž spraševali, zakaj se je država z rdečo zvezdo morala roditi ravno v mrazu.
-
Priznam, moja pot v dolino je vedno po malem nekoliko nostalgična. Spominom se rahlo starejši človek res težko izogne.
Zavila sva proti garažni hiši in se zaradi rdeče luči ustavila tik ob mogočni stavbi.
»Mladika!« sem ženi pojasnil.
»Kakšna Mladika, tole je ministrstvo za zunanje zadeve.«
Ja, seveda. Kaj pa ženske vedo o tem? Tu smo se nekoč fantje drenjali pred vojaško ambulanto, kjer so nas oficirji v belih haljah pregledovali, ali smo sposobni za služenje domovini. Potem so ti v knjižico pritisnili pečat. Ali pa tudi ne. Nekaj se jih je trudilo, da bi izpadli kot malce trčeni, kajti takšnih niso vzeli. Rekli so jim, da so simulanti. Nekega našega znanca so vseeno poslali v vojašnico, ampak se je od tam kmalu vrnil v službo. Menda je desetarju, ki je ves čas navijal pesmi Šabana Šaulića, kasetofon vrgel v glavo. Pregledal je razgrajača kajpak tudi vojaški psihiater.
»Vprašal me je, kako mi je ime,« nam je nesojeni vojak razlagal. »Jaz sem bil kar tiho. Čeprav sem vedel …«
Trapaste zgodbe, kaj češ, tudi takšne so se dogajale.
Zdaj imamo svobodo in demokracijo. Nihče nikogar ne pregleduje in preverja, ali je sploh sposoben za »služenje državi«. Še kandidatov za poslance in ministre ne.
-
Avto sva pustila v garaži in se iz turobno prazne pasaže opustošenega Maximarketa sprehodila na svetlobo.
»Glej, Drama je še vedno obdana s plankami!« sem razočarano zamrmral.
Oh, spomini!
Pred davnimi leti sem tudi jaz tam stal na odru. Pardon, nisem bil igralec, še šepetalec ne. V šestem razredu osnovne šole sem načrgutal nagrajeni spis in sem ga na proslavi v Drami med drugimi vrstniki lahko prebral. Šlo je za zgodbo z naslovom Usoda Venere. Nekako takole: z vesoljsko ladjo smo pripotovali do ubogega planeta in z grozo ugotovili, da je bilo tam že vse požgano in porušeno. Seveda, vojna!
S »futuristično literaturo« se nisem potem nikoli več poskušal ukvarjati. Kaj bi bluzil o vesolju, če pa gledamo »vse požgano in porušeno« že kar tu, na Zemlji. Zavoljo prijateljev naše razvojne države, recimo …
-
Ampak ko sem razmišljal o usodi Drame, sem se vseeno malo razigral. Spomnil sem se namreč, da zdaj kulturno ministrstvo domuje v nekdanjem Chemu. Tam sva z ženko kupovala barve in čopiče. Ne vem natanko, v kateri pisarni sedi sedanja ministrica, morda v bivšem oddelku za premaze ali razredčila. To bo nekako v duhu brisanja velike kulturne sramote. Vseh dosedanjih ministrov in ministric naše zdaj na novo »osvobojene« deželice …
Zvečer sva se odpeljala domov. Navzgor. Iz napredka in mimo njega.
Naš cestarski semafor so nam čez nekaj dni odpeljali nazaj v dolino.
Vi doli pa pazite nase. Do »zelenih luči« je, se bojim, še zelo daleč …
