Ko je spomladi 1946 izšel film Čistilci čevljev (Sciuscià po angleško Shoeshine), je pritegnil precej pozornosti, a ne povsem takšne, kot bi si ustvarjalci želeli. V domači Italiji je občinstvo pred osemdesetimi leti navdušeno drlo v tiste kinematografe, ki so predvajali vesele in poskočne stvaritve Hollywooda, proti katerim črno-beli portret povojnega Rima enostavno ni mogel konkurirati. »Ali se vam res zdi, da je prav, da svetu razkrivamo bedo naše države?« je med projekcijo v Milanu eden od gledalcev očital režiserju Vittoriu De Sici. Gre namreč za film, ki ne olepšuje stvarnosti in katerega cilj ni zabavati, spodbujati ali tolažiti občinstvo, pač pa gledalce soočiti s surovostjo resničnega življenja. Poleg publike, ki je hlepela po lahkotnih komedijah in filmu ni namenjala posebne pozornosti, so Čistilci čevljev naleteli na hladen sprejem tudi pri oblasteh. Z ministrstva za pravosodje so De Sici poslali protestno noto, v kateri so mu očitali, da »slabo služi državi«.
Če film pri domačem občinstvu in oblasteh sprva ni bil najbolje zapisan, pa so ga kot izjemnega že zelo hitro prepoznali kritiki. Sprva sicer tuji, njihovim slavospevom pa so kmalu sledile tudi lepe besede italijanskih recenzentov.
Čistilci čevljev je obveljal za mojstrovino, status, ki mu ga filmski poznavalci pripisujejo še danes. »To je eno tistih redkih umetniških del, ki izvirajo neposredno iz kaosa človeških izkušenj, ne da bi pri tem zgladilo njihove grobe robove ali izgubilo občutek za naključnost človeških usod. Če bi Mozart napisal opero, postavljeno v revščino, bi morda imela prav takšno bolečo lepoto,« je film pohvalila ameriška kritičarka Pauline Kael. Legendarni režiser Orson Welles pa je komentiral, da De Sica obvlada nekaj, čemur on sam ni kos: »Kamera preprosto izgine, izgine tudi platno, kar ostane, je čisto življenje.« O Čistilcih čevljev govorijo kot o enem največjih evropskih filmov, njegovo veličino pa so prepoznali tudi v ZDA. Ob izidu leta 1946 Ameriška akademija filmskih umetnosti in znanosti še ni podeljevala oskarjev za najboljše tujejezične filme, a so podeljevalci presodili, da si film zasluži vsaj nekakšno nagrado. Izbrali so ga za prejemnika častnega oskarja za najboljši mednarodni film in odločitev utemeljili z besedami, da je »visoka kakovost tega filma, ki je tako prepričljivo zaživel v deželi, zaznamovani z vojno, dokaz, da lahko ustvarjalni duh premaga tudi največje težave«.
Pogubljena nedolžnost
V središču zgodbe, ki se dogaja na od vojne razdejanih ulicah Rima, sta dečka, nerazdružljiva prijatelja Giuseppe in Pasquale. Otroka si kruh služita tako, da na ulicah za drobiž čistita čevlje. Kljub ubornemu zaslužku imata visoke cilje, sanjarita namreč, da bosta privarčevala dovolj za nakup čudovitega belega konja. Njune želje so zgolj nedosegljive otroške sanje, dokler jima Giuseppejev starejši brat Attilio ne ponudi možnosti za hiter zaslužek. Opogumljena s fantazijami o uresničitvi sanj dečka naredita tvegano potezo: od prekupčevalca ukradenega blaga sprejmeta dve odeji in ju prodata vedeževalki, nakar Attilio in njegovi pajdaši, preoblečeni v policiste, vkorakajo v prostor. Vedeževalko obtožijo preprodaje ukradenega blaga in ji ukradejo premoženje, dečka pa izpustijo z manjšo vsoto, ki so jima jo pustili kot plačilo za molk. Giuseppe in Pasquale imata zdaj sicer dovolj denarja za nakup konja, a njuno veselje ne traja dolgo. Izsledijo ju policisti, ki ju obtožijo kraje velike količine gotovine – vsega tistega denarja, ki so ga vedeževalki v resnici ukradli Giuseppejev brat in njegovi pajdaši.
Fanta ne izdata pravih storilcev in policisti ju odpeljejo v zavod za mladoletne prestopnike, ki je videti kot zapor za najhujše odrasle zapornike. Fantje so tam nameščeni v smrdljivih celicah, kjer si gola betonska tla delijo s podganami. Prijatelja ločijo, njuno sicer zelo trdno prijateljstvo pa se znajde pred resno preizkušnjo. Policisti namreč skušajo iz njiju izsiliti priznanje, pri čemer uporabljajo nepoštene strategije: Giuseppeja odpeljejo in ustvarjajo vtis, da ga zverinsko pretepajo, ob zvoku njegovih krikov (ki so v resnici zaigrani kriki nekega drugega dečka), pa Pasquale v strahu za svojega prijatelja policistom pove, kdo so pravi storilci. Njegova gesta, storjena v dobri veri, da ščiti prijatelja, med fanta vnese razdor. Ker ne moreta govoriti drug z drugim, ni načina, da bi nesporazum razrešila. Giuseppe je prepričan, da je Pasquale namerno izdal njegovega brata, zato se odvrne od prijatelja in z nekim drugim sojetnikom izpelje pobeg iz zapora. Njune poti se kmalu zatem znova križajo, a razkola med njima ni več mogoče razrešiti. Izdaja, zamera in strah se zažrejo v nekdaj pristno prijateljstvo in ga ugonobijo. Zgodba nima srečnega konca. V sklepnih prizorih je videti njunega belega konja, ki simbolizira nedolžnost otroškega prijateljstva, kako neukročeno beži stran.
Nevidne zgodbe
Ozadje nastanka filma, ki velja za prvo od več mojstrovin De Sice, ni povsem jasno. Po nekaterih virih naj bi režiser, ki je dotlej tudi sam delal kot igralec, v Rimu zares spoznal siroti, ki sta se preživljali s čiščenjem čevljev ameriškim vojakom. Legendarni scenarist Cesare Zavattini, ki je z De Sico sodeloval tudi pri kasnejših filmih, pa je povedal, da se je ideja porodila italijansko-ameriškemu producentu Paolu Williamu Tamburellu, ki ga je presunil pogled na bedo vojnih sirot na rimskih ulicah.
Ena od posebnosti filma, ki je veliko pohval prejel tudi na račun prepričljivih nastopov igralcev, je, da je večina nastopajočih amaterjev. De Sica, ki je kasneje v karieri sodeloval z nekaterimi največjimi imeni svetovne filmografije (s Sophio Loren je posnel osem filmov, sodeloval pa je tudi z Richardom Burtonom, Jennifer Jones, Montgomeryjem Cliftom in drugimi), je v svojih zgodnjih filmih delal pretežno z amaterskimi igralci. Znan je njegov citat o tem, da je na svetu milijone različnih značajev, filmskih igralcev pa kakšnih 50 ali 60, zato nikakor ni mogoče, da bi verodostojno upodobili celotno paleto človeških značajskih lastnosti. Franco Interlenghi, ki je kot petnajstletnik v filmu odigral Pasqualeja in kasneje zgradil uspešno igralsko kariero, je v enem od intervjujev povedal, da je bil eden glavnih kriterijev na avdiciji ta, ali zmore zajokati na ukaz. Povedal je še, da je imel De Sica svojevrstne načine, kako iz otroških igralcev izvabiti kar največ – njemu in Rinaldu Smordoniju, ki je odigral Giuseppeja, denimo ni takoj razkril celotne zgodbe. Med snemanjem jima je po drobcih razgrinjal usodo njunih likov in na tak način skušal doseči pristnejši odziv. Filmska stroka si je večinoma enotna, da je njegov načrt izvrstno uspel.
