Na gozdnatem območju severovzhodne Japonske je ob cesti proti jezeru Tovada možno opaziti nenavaden znak z napisom »Tomb of Christ« oziroma Jezusov grob. Napis obiskovalce usmerja proti bližnjemu parku Christ Park, kjer stojita dva zemeljska nasipa z lesenima križema. Lokalna legenda pravi, da naj bi bil v enem pokopan Jezus Kristus, v drugem pa uho njegovega brata Isukirija.
Zgodba izhaja iz tako imenovanih Takenoučijevih dokumentov, skrivnostnih zapisov, ki naj bi jih v 30. letih prejšnjega stoletja odkril verski voditelj Kijomaro Takenouči. Po njihovem izročilu naj bi Jezus pred križanjem pobegnil, njegov brat pa naj bi zavzel njegovo mesto na križu. Jezus naj bi se nato vrnil na Japonsko (da, vrnil!), se naselil v današnjem Šingu, se poročil, imel tri otroke ter umrl pri 106 letih. V tej legendi Jezus sicer ni izvorno iz Japonske. Jezus naj bi se iz Judeje na Japonsko preselil pri 21 letih, tam študiral vero in božanske nauke in pri 33 letih odšel nazaj v Judejo. Originalni dokumenti, ki naj bi izpričevali to zgodbo, naj bi bili med drugo svetovno vojno uničeni, ohranile pa so se njihove kopije.
Zgodovinarji in teologi zgodbe ne štejejo za verodostojen zgodovinski zapis, dokumente pa so označili za ponaredek. »Ni zanesljivih zgodovinskih dokazov, da sta to grobova Jezusa in njegovega brata,« je za CNN povedal Rjosuke Okamoto, profesor teologije in turizma na univerzi Hokaido. Poudaril je tudi, da Sveto pismo Isukirija sploh ne omenja.
Festival brez potrebe po dokazovanju
Lokalna skupnost se z vprašanjem zgodovinske resničnosti večinoma ne ukvarja. Muzejski direktor Hidenobu Kadogiši obiskovalcem svetuje, naj zgodbo »obravnavajo izključno kot legendo«. Leta 1996 so ob grobovih odprli muzej, ki predstavlja izročilo in kopije dokumentov.
Vsako prvo nedeljo v juniju od leta 1964 v Šingu prirejajo festival Kirisuto Macuri oziroma Kristusov festival. Obred združuje elemente lokalne kulture: šintoistični duhovnik moli in daruje veje tamaguši, sledijo levji ples, tradicionalna glasba in ples Nanjadojara. Pri slovesnosti sodelujejo lokalni prebivalci, obiskovalci in predstavniki oblasti, pri čemer dogodek ni organiziran kot krščansko bogoslužje.
»Ne razmišljajte preveč o tem,« je za CNN dejal župan Kazutomo Sato. »Če odmislimo vprašanje resnice, je Kristusov grob tukaj in ga častimo. To je naša stvarnost in tradicija, ki smo jo podedovali od prednikov.« Po njegovih besedah se prebivalci ne ukvarjajo toliko s pomenom legende, ampak jih povezujejo ples, festival in skupnost.
Tudi obiskovalci dogodek večinoma razumejo kot kulturno posebnost. Študent religijskih ved Antonio Fernández je dejal, da legenda »nima nobenega smisla«, vendar je festival zanimiv prav zato, ker ljudje po njegovem mnenju vedo, da zgodba ni resnična, pa se vseeno pridejo zabavat. Poljska obiskovalka Paulina Kralka, ki je kristjanka, je festival označila za »precej posebno in izjemno stvar«.
Rekordni obisk
Letos se je festivala udeležilo okoli 1000 ljudi, največ doslej. Muzej je zaradi zanimanja iz tujine razširil angleške prevode razstav, direktor Kadogiši pa želi dodati še angleške podnapise videoposnetkom. Po njegovih besedah obiskovalci v knjigi vtisov pogosto pišejo, da so »globoko ganjeni«, ker so lahko obiskali sveti kraj. »Nikakor nimamo občutka, tudi med krščanskimi obiskovalci ne, da bi se komu posmehovali,« je dejal.
Šingo ima okoli 2000 prebivalcev in se, tako kot številni drugi japonski podeželski kraji, sooča z upadanjem prebivalstva. Profesor Okamoto ocenjuje, da grob Kristusu v vas ne prinaša velikih prihodkov, ampak predvsem prepoznavnost in zgodbo, s katero se lahko predstavi svetu.
Obiskovalci zato večinoma ne prihajajo samo zaradi groba, temveč ga vključijo v potovanje po Aomoriju, ki ponuja tudi sotesko Oirase, jezero Tovada in pristaniško mesto Hačinohe. Župan Sato pravi, da je bolj kot privabljanje turistov zanj pomembnejše, da »ljudje, ki že živijo tukaj, lahko živijo zdravo in izpolnjeno življenje«, vendar si hkrati želi, da bi vas zaradi njene nenavadne zgodbe obiskalo več popotnikov.
