Sarita Robinson, britanska strokovnjakinja za psihologijo preživetja, se je odpravila v Pompeje s Tomom Hiddlestonom, nam pa razkrila, zakaj in kateri ljudje bi v tej in drugih katastrofah lahko preživeli.
Pred dva tisoč leti, leta 79 našega štetja, je izbruh Vezuva pokopal Pompeje, nova tridelna serija Pompeji s Tomom Hiddlestonom pa razkriva, da bi številni prebivalci, ki so umrli v tej katastrofi, lahko preživeli. Hiddleston, med drugim znan po vlogah Lokija v Marvelovih filmih in serijah, vodi gledalce skozi zadnje ure antičnega mesta in s strokovnjaki, med katerimi je tudi britanska psihologinja in strokovnjakinja za psihologijo preživetja Sarita Robinson. Robinsonova že skoraj tri desetletja raziskuje, zakaj nekateri ljudje v kriznih razmerah preživijo, drugi pa ne, v pogovoru za Nedeljski dnevnik pa je pojasnila, zakaj je ključno, da se ljudje znajo hitro prilagajati razmeram, zakaj imajo optimisti večje možnosti preživetja kot pesimisti in kako je Hiddleston prispeval k seriji.
Glavno sporočilo serije je, da bi nekateri prebivalci Pompejev med izbruhom Vezuva lahko preživeli, pa niso. Ali obstaja kratek odgovor na vprašanje, zakaj?
Obstaja veliko različnih dejavnikov, raziskave, ki jih opravljam na sodobnih nesrečah 21. stoletja, pa kažejo, da se enake zgodbe ponavljajo: ljudje se ne evakuirajo, ker želijo ostati z družino, se ponovno združiti s prijatelji ali sorodniki ali pa nočejo zapustiti svojih podjetij in domov. To so povsem isti razlogi, ki jih opažamo tudi pri sodobnih naravnih nesrečah.
Ko srečate človeka, ali lahko ocenite, kako bi se odzval v takšnih okoliščinah?
To se razlikuje, obstajajo pa nekatere lastnosti, ki človeku dajejo prednost. Na primer to, kar imenujemo kognitivna prožnost – sposobnost hitrega spreminjanja načrtov in prilagajanja razmeram. Takšni ljudje ohranijo zbranost in se običajno zelo dobro znajdejo. Dobro se odrežejo tudi ljudje, ki znajo ostati mirni. Telo jim sicer sporoča, da so v nevarnosti, vendar znajo obvladovati svoja čustva. Tako si pridobijo nekaj dodatnega časa za trezno razmišljanje. Uspešnejši so tudi optimisti. Če nekdo razmišlja: »Če bo prišlo do potresa ali vulkanskega izbruha, tako in tako ne morem ničesar storiti, vsi bomo umrli,« ne bo naredil stvari, ki bi mu lahko pomagale preživeti. Če pa je nekdo optimističen in si reče: »Vidim pot naprej, mislim, da lahko preživim, poskusil bom vse,« potem bo veliko verjetneje preživel, saj vztraja tudi takrat, ko postanejo razmere zelo težke.
Ali menite, da bi serija lahko spodbudila ljudi, da s svojo vztrajnostjo povečajo možnosti za preživetje?
Upam, da ja, predvsem pa, da bodo ljudje iz serije odnesli nekaj pomembnih lekcij. Že v prvi epizodi sprožimo alarm v muzeju, pa se nihče ne evakuira. Prav na to želim opozoriti: če zaslišite opozorilo, je morda res lažen alarm, morda pa tudi ne. Če opozorila jemljemo resno in se nanje odzovemo, povečamo svoje možnosti za preživetje.
Obstajajo naravne nesreče, obstajajo pa tudi okoliščine, kakršne prikazuje na primer knjiga Gospodar muh, ko se skupina otrok po brodolomu znajde na samotnem otoku. Gre za dve različni situaciji, vendar so načela preživetja verjetno enaka, kajne?
Da. Pri svojem delu proučujem zelo različne izredne dogodke in nesreče. Težko je neposredno primerjati potres, cunami ali teroristični napad, zato jih razdelim na časovna obdobja. Najprej je faza pred dogodkom – torej čas, preden pride do nesreče. V tej fazi gledam, ali se ljudje pripravljajo, ali opravljajo simulacijske vaje in ali počnejo stvari, ki povečujejo njihove možnosti za preživetje, ne glede na vrsto nevarnosti. Nato pride faza samega dogodka – trenutek, ko nesreča udari. Posebej me zanimajo nevrokemične spremembe v možganih v prvih sekundah nesreče in kako te vplivajo na vedenje ljudi. Zanima me tudi, kako bi lahko to znanje uporabili za izboljšanje usposabljanja ali reševalne opreme. Če je na primer rešilni jopič ali gasilni aparat pretežko uporabljati, ker naši možgani v izrednih razmerah ne delujejo optimalno, bodo ljudje pogosteje postali žrtve. Potem pa pride še dolgoročnejša faza, ki ji pravimo faza okrevanja oziroma »recoil«. V tej fazi morajo ljudje preživeti daljše obdobje.
Pri nekaterih nesrečah, denimo pri požaru v hiši, je vse zelo hitro: sproži se alarm, stečete iz hiše in ste rešeni. Pri drugih pa – na primer če obtičite na samotnem otoku – lahko ta faza traja več let. Takrat se pojavijo dodatni pritiski, povezani s preživetjem in zadovoljevanjem osnovnih življenjskih potreb.
Glavni obraz serije o Pompejih je Tom Hiddleston. Kako je bilo sodelovati z njim?
Bil je kot moj najboljši študent doslej. Bil je izjemno radoveden, postavljal je prava vprašanja in imel zelo dober vpogled v stvari. Spraševal je, zakaj ljudje ravnajo tako, kot ravnajo, in kako mislimo, da so se odzivali. Kot igralec je vajen opazovati ljudi, brati njihova čustva in razumeti njihove motive. To čustveno razsežnost je znal prenesti v zgodbe in gledalce povezati s človeško platjo dogajanja. Meni pa je to pomagalo, da sem lahko bolje razložila psihološko ozadje njihovega vedenja, kar je zgodbam dalo še več človeške razsežnosti. Mislim, da je bila prav to ena največjih odlik serije – da je znala povedati zgodbe resničnih ljudi, ki so morda leta 79 našega štetja dejansko doživljali izbruh Vezuva.
