David Amaro iskreno o koreninah, strogi vzgoji in uspehu, ki mu je spremenil življenje

David Amaro je v zadnjem letu doživel prelomnico. Po uspehu v oddaji Tvoje lice zvuči poznato je na festivalu Biser Jadrana z avtorsko pesmijo Sine, javi se osvojil prvo mesto. Pravi, da mu ta zmaga pomeni največ doslej, saj mu je prvič uspelo kot avtorju. V pogovoru je spregovoril o mami, bosanskih koreninah, začetkih kariere in dvomih, ki so ga spremljali na poti.

Intervju

Marina Martensson: »V eni roki nosiš žalost, v drugi hvaležnost«​

Na festivalu Biser Jadrana ste z avtorsko pesmijo osvojili prvo mesto. Kakšen je bil trenutek, ko so razglasili vaše ime?

Bil je popoln šok. Na festival sem odšel sam, brez ekipe in brez velikih pričakovanj. Iskreno sem šel predvsem zato, da predstavim dobro pesem. Zadnja leta sem do festivalov precej zadržan, ker pogosto dobiš občutek, da je marsikaj odločeno že vnaprej. Tokrat pa sem med nastopom začutil, da je občinstvo pesem sprejelo. Ko so začeli razglašati rezultate, nisem dobil nobene posebne nagrade, zato sem bil prepričan, da bo pri tem tudi ostalo. Potem pa so začele prihajati točke iz posameznih držav in nenadoma sem bil na vrhu.

Zakaj vam ta zmaga pomeni toliko več kot marsikatera doslej?

Ker je to zmaga mojega avtorskega dela. Zmagal sem s pesmijo, ki sem jo napisal sam, v jeziku, za katerega sem se dolgo spraševal, ali znam v njem ustvarjati. Tekmoval sem z avtorji, ki pišejo za Aleksandro Prijović, Severino in Marijo Šerifović. Pred menoj je festival osvojil Dado Topić, zato se dobro zavedam, kako veliko težo ima ta nagrada. Še nekaj pa mi pomeni ogromno. Bil sem edini slovenski izvajalec med 25 tekmovalci iz celotne regije. Slovenija je imela v strokovni žiriji le enega predstavnika, druge države pa več. Direktor festivala mi je po razglasitvi celo dejal, da sem imel matematično najmanj možnosti za zmago. Ko so začele prihajati najvišje ocene iz Hrvaške, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Črne gore, sem prvič zares dojel, da je pesem prepričala ljudi, ki me sploh niso poznali. To je največja zmaga – da sem zmagal kot David Amaro. Kot avtor. Brez poznanstev in brez zaledja.

David Amaro / Foto: Zoran Radonjic

Ste po zmagi začutili, da vas v regiji gledajo drugače?

Da. Ko v regiji poveš, da prihajaš iz Slovenije, te včasih podcenjujejo. Tokrat pa so mnogi šele po zmagi začeli raziskovati moje delo. Ko so videli, kaj vse sem ustvaril doma, so me začeli gledati s spoštovanjem. Prav zato se mi zdi pomembno, da Slovenci znamo povedati, kaj smo naredili. Premalokrat se postavimo zase.

So se vam po zmagi odprla nova vrata?

Kar nekaj vrat. A danes sem v položaju, ko mi ni treba sprejeti vsake ponudbe. Imam občutek, da me čaka še nekaj večjega. Če bi se prenaglil, bi si morda zaprl vrata, ki si jih najbolj želim odpreti. Zato ostajam potrpežljiv in sledim načrtu, ki sem si ga zastavil že pred festivalom. Želim si, da bo prvi koncert v tujini razprodan zaradi ljudi, ki si bodo res želeli priti poslušat mojo glasbo. Nočem ustvarjati umetnega vtisa uspeha. Ko bom stopil na oder, želim vedeti, da je občinstvo tam zaradi mojih pesmi. Verjamem, da bo prišel tudi ta trenutek.

Letošnje leto je zaznamovala tudi hrvaška oddaja Tvoje lice zvuči poznato. Koliko vam je spremenila življenje?

Predvsem mi je odprla vrata do občinstva zunaj Slovenije. Ko sem prišel na Biser Jadrana, sem bil presenečen, koliko ljudi me je že poznalo prav zaradi oddaje. Takrat sem šele zares dojel, kako daleč lahko seže televizija. Oddaja mi je dala ogromno izkušenj. Vsak teden sem moral stopiti v čevlje drugega izvajalca, ga razumeti in ga čim bolj iskreno predstaviti. To te kot pevca izjemno razvije. Hkrati pa sem ves čas vedel, da si želim, da bi ljudje na koncu ostali zaradi moje glasbe. Zato mi zmaga na Biseru Jadrana pomeni toliko več. Morda je bilo celo bolje, da največjega priznanja nisem dobil kot imitator ali televizijski obraz, ampak kot David Amaro s svojo pesmijo.

David Amaro / Foto: Matic Gabriel

Pesem je posvečena vaši mami. Kako jo je sprejela?

Mama je bila zelo ponosna, čeprav svojih čustev nikoli ne kaže na način, kot bi ga morda kdo pričakoval. Ljubezen izraža skozi dejanja. Ko sem zmagal, sem v njenem glasu prvič zares začutil solze. To je bil zame eden najlepših trenutkov. Zna pa tudi v najbolj čustvenih trenutkih vse obrniti po svoje. Ko je prvič slišala pesem, me je skoraj malo zbadljivo vprašala, ali pišem o njej. To je njen način. Veliko sarkazma, malo besed, ampak ogromno ljubezni. Ko sem pred kratkim zbolel za angino, mi je skuhala približno dvajset polnjenih paprik in mi jih prinesla domov. To je njena ljubezen. Pravzaprav mislim, da brez takšne mame te pesmi sploh ne bi mogel napisati.

Če bi se danes lahko vrnili na začetek svoje kariere, kakšen nasvet bi dali mlademu Davidu?

Rekel bi mu, naj bolj zaupa sebi. Že zelo mlad sem vedel, kakšno glasbo želim ustvarjati, vendar sem moral zaradi različnih okoliščin dolgo peti nekaj drugega. Danes razumem, da me je tudi ta pot ogromno naučila – nastopanja, komunikacije in tega, kako deluje glasbeni svet. Vseeno pa bi si želel, da bi si prej upal slediti svojemu občutku. Dolga leta sem bil sam sebi največji kritik. Danes je ta glas še vedno tukaj, vendar ga znam utišati. Mislim, da je to največja razlika med Davidom danes in Davidom pred nekaj leti.

David Amaro / Foto: Luka Dubroja

Koliko pa so vas oblikovale bosanske korenine?

Zelo. V naši družini je bilo vedno veliko energije, temperamenta in čustev. Balkanci stvari pokažemo neposredno. Tudi pri vzgoji je bilo tako. Ko kot otrok nisem hotel pospraviti lego kock, jih je mama preprosto vrgla čez balkon drugega nadstropja in rekla: »Zdaj jih boš pa šel pobrat.« Takrat se mi je zdelo grozno, danes pa se temu samo še smejim.

Kaj vam je dala takšna vzgoja?

Predvsem iskrenost. Pri nas se je vse povedalo na glas. Malo smo se sprli, deset minut pozneje pa je bilo, kot da se ni zgodilo nič. Mislim, da se ta balkanska neposrednost danes sliši tudi v mojem petju. Ne znam peti brez čustev. Če pesmi ne verjamem sam, ji ne bo verjel niti poslušalec.

Zelo mladi ste okusili slavo. Vas je to prehitro pahnilo v svet odraslih?

Ne. Ljudje pogosto mislijo, da zaradi tega hitreje odrasteš, jaz pa mislim ravno nasprotno. Naučiš se nastopati, ne naučiš pa se nujno živeti. Šele pozneje sem dozorel kot človek. Danes razumem, kako zahtevno je odraščati pod žarometi, zato svojega otroka pri dvanajstih letih zagotovo ne bi poslal v šovbiznis.

Večkrat ste začeli znova – z novim imenom, novimi projekti in odhodom v tujino. Se še bojite sprememb?

Vedno. Mislim, da jih ne mara skoraj nihče. Razlika je le v tem, da sem se naučil, da so spremembe pogosto nujne. Danes vem, da me jeseni čaka nov pomemben korak, in se ga veselim, čeprav bi me bilo pred leti verjetno strah. Ko nekajkrat začneš znova, ugotoviš, da spremembe niso sovražnik, ampak priložnost.