Ponoči ste leteli nad mestom, čeprav nimate kril. Potem ste se znašli na pomembnem sestanku, vendar ste bili iz neznanega razloga oblečeni v pižamo. Ko ste hoteli pojasniti, kaj se dogaja, je vaš šef nenadoma postal nekdanji sošolec, pisarna pa se je spremenila v železniško postajo.
Nato je zazvonila budilka.
Nekaj trenutkov ste še jasno videli prizore, ki so se odvijali v vaši glavi. Toda ko ste vstali, si umili zobe in pristavili kavo, je bila večina zgodbe že izgubljena. Ostal je samo nenavaden občutek, da ste ponoči doživeli nekaj izjemno zanimivega.
Nekateri ljudje si takšne sanje zapomnijo skoraj vsako jutro. Drugi zatrjujejo, da ne sanjajo nikoli. Kdo ima prav?
Pravzaprav oboji, vsaj glede svojega spomina. Znanstveniki namreč pojasnjujejo, da skoraj vsi ljudje sanjamo, vendar se sanj še zdaleč ne spomnimo vsi enako dobro. Zakaj je tako, so skušali ugotoviti italijanski raziskovalci z ustanove IMT School for Advanced Studies Lucca. Njihova raziskava, objavljena v znanstveni reviji Communications Psychology, je pokazala, da je odgovor precej bolj zapleten, kot bi pričakovali.
Sanjamo skoraj vsi, spomnimo pa se jih ne
Dolgo je veljalo prepričanje, da sanjamo predvsem v fazi spanja REM, za katero so značilni hitri očesni gibi in velika možganska dejavnost. Danes vemo, da se sanjske izkušnje lahko pojavljajo tudi v drugih fazah spanja, čeprav so v fazi REM pogosto živahnejše in bolj podobne zgodbam.
Med nočjo se večkrat izmenjajo obdobja lažjega, globljega in REM-spanja. Če nas nekdo prebudi v primernem trenutku, se lahko spomnimo prizorov, ki so se nam pravkar odvijali v glavi. Toda če spimo naprej, se sledovi teh doživetij pogosto izgubijo.
Zanimivo je, da se lahko človek prebudi s prepričanjem, da je sanjal, vendar ne zna povedati, kaj se je v sanjah dogajalo. Raziskovalci takšne izkušnje včasih imenujejo bele sanje. Ostane torej občutek, da smo nekaj doživeli, vsebina pa je izginila. Podobno kot, kadar vemo, da smo si hoteli nekaj povedati, vendar se nikakor ne moremo spomniti, kaj.
Dvesto ljudi, na tisoče nočnih zgodb
Italijanski znanstveniki so v raziskavo vključili 217 odraslih, starih od 18 do 70 let. Udeleženci so beležili svoje sanje, raziskovalci pa so spremljali tudi njihove spalne navade, psihološke značilnosti in nekatere pokazatelje možganskega delovanja. Zanimalo jih je predvsem, zakaj se nekateri zjutraj zlahka spomnijo sanj, drugi pa se morajo za vsak drobec nočne zgodbe pošteno potruditi.
Ena zanimivejših ugotovitev je bila, da si sanje pogosteje zapomnijo ljudje, ki jim že sicer namenjajo več pozornosti. Če vas sanje zanimajo, o njih razmišljate in jih radi pripovedujete drugim, obstaja večja verjetnost, da se jih boste spomnili tudi naslednje jutro.
Druga zanimiva ugotovitev je povezana z ljudmi, ki jim misli pogosto odtavajo. Tisti, ki se čez dan radi zatopijo v svoje misli, fantazirajo ali si predstavljajo različne prizore, so pogosteje poročali tudi o sanjah. Kot kaže, ima naša sposobnost potepanja po lastni domišljiji nekaj skupnega z načinom, kako se spominjamo nočnih doživetij.
Pozimi sanje hitreje izginejo
V raziskavi se je spominjanje sanj spreminjalo tudi glede na letni čas. Udeleženci so se v povprečju pozimi sanj spominjali redkeje kot spomladi in jeseni. Zakaj natanko se to dogaja, znanstveniki še ne vedo. Ena od možnih razlag je povezana s sezonskimi spremembami spanja, svetlobe in naših vsakodnevnih navad.
Pomembno vlogo je imela tudi starost. Mlajši udeleženci so se praviloma lažje spomnili vsebine sanj kot starejši. Toda to nikakor ne pomeni, da starejši ljudje manj sanjajo. Lahko se zgolj razlikuje način, kako se sanjske izkušnje ohranijo v spominu.
Pomemben je tudi trenutek prebujanja. Če se prebudimo med živahnimi sanjami, je več možnosti, da se jih bomo spomnili. Če pa od konca sanj do prebujenja mine dalj časa, se njihova vsebina pogosto izgubi. In še nekaj: sanje so zelo občutljive za motnje.
Zjutraj se lahko prebudite s čudovito, nenavadno zgodbo v glavi. Toda še preden jo utegnete obnoviti, pogledate telefon, preberete sporočilo ali začnete razmišljati o službenih obveznostih. Čez nekaj trenutkov je sanj konec. Ne zato, ker jih niste imeli, temveč zato, ker se spomin nanje ni dovolj utrdil. Prav zato strokovnjaki ljudem, ki si želijo bolje zapomniti sanje, pogosto svetujejo, naj ob prebujanju za trenutek ostanejo pri miru in poskušajo obnoviti, kaj so pravkar doživeli.
Pomaga lahko tudi zvezek ob postelji, v katerega takoj zapišemo nekaj besed, prizorov ali občutkov. Ni treba napisati cele zgodbe. Včasih je dovolj že stavek, ki pozneje prikliče druge podrobnosti. Takšno zapisovanje lahko izboljša našo pozornost do sanj, čeprav ne zagotavlja, da si jih bomo odslej zapomnili vsako noč.
