Med jedrsko nesrečo v Černobilu leta 1986 so bili v okolico izvrženi majhni fragmenti jedrskega goriva. Takšni »vroči delci« so veliki le od približno 8 do 50 mikrometrov, vendar so lahko še desetletja pozneje močno radioaktivni. Za njihov vpliv na okolje je med drugim odločilno, kako hitro njihova mineralna struktura preperi in sprosti ujete radionuklide.
Delci pri tem nikakor niso enotni. Nekateri so kemično in strukturno še vedno podobni prvotnemu gorivu iz uranovega dioksida. Drugi so zmešani ali so zlitina s cirkonijevim oksidom, medtem ko so močno oksidirane uranove faze lahko mehansko najstabilnejše. Kako obstojne ostajajo različne oblike v resničnih okoljskih pogojih, je bilo doslej pomanjkljivo pojasnjeno.
Pregledali posamezne delce
Raziskovalci z Univerze Leibniz v Hannovru (LUH) pod vodstvom Tobiasa Weissenborna so preučili šest posameznih delcev goriva z dveh najdišč v černobilski izključni coni.
Rezultati so tako predvsem osnova za boljše modele dolgoročnega razvoja radioaktivnih delcev goriva. Pomagajo lahko pri nadaljnjem razvoju modelov kontaminacije in strategij ravnanja z odpadki na lokacijah jedrskih nesreč. Neposrednega razloga za pomiritev ali razglasitev varnega območja iz tega ni mogoče izpeljati.
»In tudi če bomo kdaj imeli takšne povprečne vrednosti, niti takrat še vedno ne bomo mogli podati splošno veljavnih izjav o zdravstvenih tveganjih v regiji,« opozarja Tobias Weissenborn.
Raziskovalci delo že nadaljujejo. V naslednjem koraku bosta Weissenborn in Hennig v ostankih nesreče preučila posebej radioaktivne transuranske faze.
