Kar bi morala biti rutinska akcija, je naenkrat misteriozen projekt. Arheologi izkopljejo okostje človeka, ki je bil pokopan v srednjeveškem samostanu. Ostanke pošljejo v laboratorij, kjer z eno najbolj uveljavljenih znanstvenih metod ugotovijo, kdaj je človek umrl. Potem pa dobijo rezultat, ki je naravnost nemogoč: pokojnik naj bi umrl več desetletij ali celo stoletij pred ustanovitvijo samostana, v katerem so ga pokopali.
Je prišlo do napake pri izkopavanju? So menihi pokopali človeka, ki je živel že dolgo pred njimi? Ali pa se je zmotila znanost?
Odgovor je res nenavaden. Za zmedo so bile, kot kaže, krive ribe.
Kot je pred dnevi poročal znanstveni portal Phys.org, sklicujoč se na objavo v znanstveni reviji npj Heritage Science, je dansko-nizozemska skupina znanstvenikov namreč ugotovila, da lahko prehranjevanje s sladkovodnimi ribami povzroči precejšnje napake pri določanju starosti človeških kosti. V nekaterih primerih so lahko posmrtni ostanki na videz starejši za več sto let.
Pokojnik, ki je prehitel samostan
V danskem mestu Svendborg je v srednjem veku stal frančiškanski samostan. Pokop v njegovi bližini je veljal za posebno čast, še prestižnejše pa je bilo zadnje počivališče znotraj samostanske cerkve. Med arheološkimi izkopavanji so raziskovalci odkrili tudi posmrtne ostanke človeka, ki so ga pozneje označili s številko III9B.
Ko so njegovo okostje analizirali z radiokarbonsko metodo, so dobili presenetljiv rezultat. Po meritvah naj bi človek umrl nekje med letoma 1100 in 1155. Ampak frančiškanski samostan v Svendborgu so ustanovili šele leta 1236. Če bi bili laboratorijski rezultati pravilni, bi morali človeka pokopati v samostanu, ki ga takrat še ni bilo. Tudi če bi umrl ob koncu ocenjenega obdobja, bi do ustanovitve samostana minilo še več kot osemdeset let. In to ni bil edini takšen primer.
Šest okostij, šest napačnih datumov
Raziskovalci z Univerze Južne Danske in nizozemskega Centra za izotopske raziskave v Groningenu so ponovno proučili ostanke 27 ljudi, pokopanih na danskih samostanskih pokopališčih ali v samostanskih cerkvah. Pri šestih so ugotovili, da rezultati radiokarbonskega datiranja niso skladni z zgodovinsko znanimi datumi ustanovitve samostanov.
Še posebej nenavaden je bil primer iz samostana Naše Gospe v Viborgu. Tam je radiokarbonska analiza pokazala, da je človek umrl najpozneje leta 976, čeprav je samostan nastal več kot dve stoletji pozneje. Podobne nepravilnosti so odkrili tudi pri treh pokopih v cistercijanskem samostanu Øm.
»Rezultati jasno kažejo, da gre za velik problem,« je opozoril zaslužni profesor Kaare Lund Rasmussen z Univerze Južne Danske, eden od avtorjev raziskave. Po njegovih besedah težava najverjetneje ni omejena zgolj na Dansko, temveč se lahko pojavlja tudi drugod po Evropi.
Ribe, ki so starejše od svojega časa
Kako lahko nekaj tako vsakdanjega, kot je ribje kosilo, zmede sodobno znanost? Odgovor se skriva v ogljiku. Radiokarbonsko datiranje temelji na merjenju radioaktivnega izotopa ogljika-14. Živa bitja ga med življenjem sprejemajo iz okolja, po smrti pa se njegova količina zaradi radioaktivnega razpada postopoma zmanjšuje. Znanstveniki lahko iz preostale količine ocenijo, koliko časa je minilo od smrti organizma.
Toda pri sladkovodnih ribah se lahko pojavi posebnost. V rekah in jezerih se v prehranjevalno verigo lahko vključuje tudi zelo star ogljik iz kamnin in usedlin. Takšen ogljik vsebuje manj ogljika-14 kot ogljik, ki kroži v ozračju in kopenskih prehranjevalnih verigah. Riba, ki ga sprejme v svoje telo, lahko zato pri radiokarbonskem datiranju deluje starejša, kot je v resnici. Ko človek takšne ribe redno uživa, se del tega ogljika vgradi tudi v njegove kosti. Po smrti lahko laboratorijska analiza zato pokaže previsoko starost okostja. Znanstveniki pojav imenujejo sladkovodni rezervoarski učinek.
V skrajnih primerih je lahko riba iz reke po radiokarbonski analizi videti celo 1300 let starejša od kopenskega organizma, ki je živel v istem času. To seveda ne pomeni, da je bila riba res toliko stara. Pomeni le, da je njen izotopski zapis drugačen.
Menihi so imeli radi ribe
Zakaj pa je ta pojav še posebej pomemben prav pri srednjeveških samostanih? Odgovor se skriva v takratnih prehranjevalnih navadah. V srednjeveški katoliški Evropi je bilo približno 180 dni na leto povezanih z različnimi oblikami posta, ko je bilo uživanje mesa omejeno, ribe pa so bile dovoljene. Zato so imele sladkovodne ribe pomembno mesto na jedilnikih samostanskih skupnosti in drugih prebivalcev.
Ribe iz rek in jezer niso bile nujno hrana revnih. Marsikje so veljale za cenjeno jed, dostopno predvsem premožnejšim. Raziskovalci so pri proučevanih kosteh ugotovili tudi povečane vrednosti dušikovega izotopa, ki lahko kažejo na večji delež sladkovodnih rib v prehrani. Prav to je pomagalo pojasniti, zakaj so nekatera okostja po meritvah delovala tako nenavadno stara.
Znanost se ni zmotila, manjkala je sestavljanka
Radiokarbonsko datiranje še vedno velja za dobro znano znanstveno metodo, pri kateri pa je treba upoštevati posebnosti vzorca in okolja, iz katerega izvira. Če je človek užival veliko sladkovodnih rib, zgolj meritev ogljika-14 v kosteh morda ne bo zadostovala za pravilno določitev časa njegove smrti. Raziskovalci morajo zato podatke primerjati tudi z drugimi dokazi, denimo zgodovinskimi zapisi, arheološkim kontekstom in dodatnimi kemijskimi analizami.
Rasmussen in njegovi sodelavci so raziskavo objavili predvsem kot opozorilo kolegom po svetu. Podobne napake bi se namreč lahko skrivale tudi med že opravljenimi analizami srednjeveških pokopov. Morda se bo zato izkazalo, da so nekateri ljudje, ki so po dosedanjih meritvah živeli v davni preteklosti, v resnici umrli precej pozneje. In vse zaradi rib, ki so jih imeli tako radi za večerjo.
