Pet stoletij je veljal za enega največjih umetnikov vseh časov, toda Michelangelo Buonarroti očitno še vedno skriva presenečenja. Med nedavnim čiščenjem njegove znamenite freske Poslednja sodba v Sikstinski kapeli so vatikanski restavratorji naleteli na nenavadne sledi, ki razkrivajo doslej neznano podrobnost njegovega ustvarjanja. Vse kaže, da si je veliki renesančni mojster pri slikanju pomagal s posebnimi čopiči, kakršnih v običajni slikarski delavnici ne bi našli.
Nekateri naj bi imeli tri konice, drugi celo deset. Z enim samim potegom je umetnik tako lahko ustvaril več vzporednih črt, podobno kot kipar z nazobčanim dletom oblikuje površino kamna.
O nenavadnem odkritju sta v začetku meseca poročala britanski časnik The Times in ameriška revija Smithsonian Magazine. Michelangelo sicer ni slovel le kot slikar, temveč predvsem kot izjemen kipar, ki je svoje razumevanje človeškega telesa in svetlobe prenašal tudi na freske.
Skrivnost v drobnih potezah
Odkritje je povezano z letošnjim čiščenjem Poslednje sodbe, ki je potekalo od februarja do konca marca. Monumentalno fresko, ki prekriva oltarno steno Sikstinske kapele, so strokovnjaki temeljiteje očistili prvič po približno tridesetih letih. Na površini se je namreč nabirala skoraj nevidna belkasta plast, ki je postopoma dušila živahnost barv in mehčala kontraste. Nastala je zaradi kemičnih procesov, povezanih tudi z vlago in snovmi, ki jih v prostor sproščajo milijoni obiskovalcev.
Restavratorji so obloge previdno odstranjevali z destilirano vodo in posebnim japonskim papirjem. Ko so se barve znova razkrile v vsej svoji moči, so lahko fresko opazovali z razdalje, ki je običajnim obiskovalcem nedosegljiva.
Glavni vatikanski restavrator Paolo Violini je takrat opazil nekaj nenavadnega. Na nekaterih delih freske so bile vidne skupine vzporednih potez, s katerimi je Michelangelo ustvarjal senčenje. Ponekod so se črte ponekod povsem enako ukrivljale. Če je ena poteza rahlo zavila, so se na enak način ukrivile tudi sosednje. Violini je sklepal, da umetnik vseh teh črt ni mogel naslikati posamično.
Deset čopičev v enem
Razlaga, do katere so prišli strokovnjaki, je preprosta. Michelangelo je očitno uporabljal posebej izdelane pripomočke, pri katerih je bilo več manjših čopičev združenih v enega. Tako je lahko z enim gibom ustvaril tri, pet ali celo deset vzporednih potez. Najširši takšni pripomočki naj bi merili skoraj petnajst centimetrov.
Kot je za The Times pojasnil Violini, so bili prav drobni, povsem enaki odmiki med črtami odločilen dokaz. Posamezne poteze bi se pri ročnem slikanju namreč težko ujemale s takšno natančnostjo. Toda posebni čopiči niso bili namenjeni zgolj prihranku časa. Njihova glavna prednost je bila v učinku, ki so ga ustvarjali na naslikanih telesih, laseh in oblačilih.
Michelangelo je z vzporednimi in križajočimi se črtami dosegal izjemno prefinjeno senčenje. Površine so dobile občutek globine, mišice in gube pa so bile videti skoraj izklesane.
Slikal je kakor kipar
Michelangelo je bil že pred nastankom Poslednje sodbe eden najslavnejših kiparjev svojega časa. Med drugim je ustvaril znamenitega Davida in Pietà, pri oblikovanju marmorja pa je uporabljal tudi posebna nazobčana dleta, s katerimi je na površini nastajala mreža drobnih vzporednih zarez. Te so pomagale oblikovati prehode med svetlobo in senco ter kamnu dajale občutek živosti.
Zdaj vse kaže, da je podobno tehniko prenesel tudi na slikarstvo. Namesto nazobčanega dleta je uporabil čopič z več konicami, namesto marmorja pa svež omet. Direktorica Vatikanskih muzejev Barbara Jatta je v novi publikaciji o obnovi zapisala, da je Michelangelo slikal veličastno – kot kipar.
S posebnimi pripomočki je lahko ustvarjal učinke, ki jih z običajnim čopičem ne bi bilo mogoče doseči tako hitro in enakomerno. Strokovnjaki sicer niso našli ohranjenih Michelangelovih čopičev, temveč so o njihovem obstoju sklepali iz sledi na freski.
Pet let na gradbenem odru
Poslednja sodba je eno najbolj osupljivih umetniških del renesanse. Michelangelo jo je začel slikati leta 1536, dokončal pa leta 1541, ko je bil že v šestdesetih letih. Na velikanski oltarni steni je upodobil več kot tristo figur, ki se vrtinčijo okoli Kristusa ob koncu sveta. Nekateri vstajajo od mrtvih in se dvigajo proti nebesom, druge demoni vlečejo v pekel.
Delo je nastajalo v zahtevnih razmerah. Michelangelo je dolga leta preživel na visokih odrih, pri slikanju na svež omet pa je moral delati hitro in natančno, saj je imel za posamezen odsek na voljo omejen čas. Posebni čopiči so mu pri takšnem delu gotovo lahko prihranili dragocene ure.
Freska je ob svojem razkritju povzročila izjemen odziv. Njena dramatičnost, množica golih teles in silovitost prizorov so občinstvo hkrati navduševale in vznemirjale. Pozneje so nekatere gole figure zaradi zgražanja celo prekrili z naslikanimi oblačili.
Še en skriti Michelangelo?
Med obnovo so restavratorji znova podrobneje preučili nenavaden obraz, ki se skriva v spodnjem delu freske, na kosu blaga ob eni od figur. Umetnostni zgodovinar Fabrizio Biferali meni, da bi lahko šlo za še en Michelangelov avtoportret. Umetnik naj bi se upodobil po poškodbi, ki jo je utrpel med nastajanjem freske, obraz pa bi lahko simboliziral njegovo osebno ponovno rojstvo.
To ni edini domnevni avtoportret na Poslednji sodbi. Najbolj znan je obraz na odrti koži, ki jo v rokah drži sveti Jernej. Mnogi umetnostni zgodovinarji menijo, da je Michelangelo v njem upodobil samega sebe. Nove ugotovitve tako kažejo, da tudi eno najbolj proučevanih umetniških del na svetu še ni razkrilo vseh svojih skrivnosti.
