»Oči so ogledalo duše,« pravi prežvečen kliše, ki pa v sebi vendarle skriva delček resnice o tem, kako smo ljudje tisočletja dojemali lasten pogled. Vid je namreč eden naših najpomembnejših stikov z resničnostjo. Kar vidimo, v to verjamemo. Vendar pa je način, kako pravzaprav gledamo, ena največjih in najdlje trajajočih zablod v zgodovini znanosti.
Danes vsak osnovnošolec pri pouku fizike ali biologije izve, da je oko pasiven optični instrument. Vemo, da drobni delci svetlobe, ki jih oddaja sonce ali žarnica, potujejo skozi prostor, se odbijejo od predmetov in priletijo v naše oko. Prečkajo roženico in lečo, ki jih izostrita, in trčijo ob mrežnico na zadnji strani očesa, kjer fotoreceptorji to svetlobo pretvorijo v električni impulz, ki potuje po vidnem živcu v zatilni reženj možganov.
Oko je zbiralnik svetlobe.
Toda pomislite, kako čudaško se to zdi z vidika naše osebne izkušnje. Ko nekoga pogledamo, res nimamo občutka, da smo nekakšna pasivna tarča odbijajočih se delcev svetlobe, fotonov. Prej imamo občutek, da naš pogled potuje k predmetu. Rečemo, da na nekoga »vržemo oko«, da naš pogled »prebada«, da nekdo »strelja s pogledom«.
Naše izrazoslovje tudi v tem primeru odraža starodavno in povsem napačno prepričanje, ki je prevladovalo več kot tisoč petsto let. To je ideja, da človeške oči ne sprejemajo svetlobe, temveč jo aktivno izžarevajo. Češ da so oči kot nekakšni staroveški biološki laserji.
Noranji vidni ogenj
Ta zgrešena teorija, znana kot teorija ekstramisije, ima korenine v antični Grčiji. Empedokles, grški predklasični filozof iz 5. stoletja pr. n. št., je bil prepričan, da je boginja Afrodita človeško oko ustvarila iz štirih elementov, in sicer iz zemlje, zraka, vode in ognja. V samem središču zrkla je prižgala še večni plamen. Po njegovem prepričanju je vid deloval tako, da je ta božanski ogenj seval iz očesa in osvetljeval predmete pred nami, podobno kot svetilka v temni noči.
Na tej osnovi je največji filozof antike Platon v svojem znamenitem dialogu Timaj (okoli 360 pr. n. št.) razvil še bolj poetično razumevanje vida. Platon je verjel v notranji vidni ogenj, ki teče skozi naše telo in izstopa skozi zenico ter se zunaj spaja s sorodno svetlobo sonca. Platon to zlitje žarkov opisuje na posebno lep način. »Tisti ogenj, ki ne peče, temveč daje blago svetlobo, so bogovi oblikovali v snov, sorodno svetlobi vsakdanjega življenja. Kadar je okoli nas dnevna svetloba, se vidni tok iz očesa izlije vanjo. Sorodno se združi s sorodnim. Kjer koli pa se notranja svetloba zaleti v zunanji predmet, nastane enotno telo. Zaradi te združitve celoten tok postane občutljiv, in kadar se dotakne nečesa ali ko se nekaj dotakne njega, to gibanje prenese vse do duše in tako nastane tisti občutek, ki mu pravimo vid.«
Platonov pogled je vid torej spremenil v nekakšno podaljšano tipanje. Videti je pomenilo, da je oko dejansko poslalo fizični žarek, ki se je dobesedno dotaknil predmeta. Gledanje je bilo taktilno dejanje.
To idejo je na matematični piedestal postavil Evklid (okoli 300 pr. n. št.), ki je, kot smo mu rekli kasneje, oče geometrije. V svojem delu Optika ga sicer ni toliko zanimala biologija očesa, pač pa bolj čista matematika perspektive. Če bi bili žarki nekaj, kar zgolj prileti v oko, bi bilo to za antičnega matematika preveč kaotično. Zato je Evklid geometrijo vida zgradil na predpostavki, da oko aktivno projicira vidni stožec.
»Predpostavimo, da se črte, povlečene neposredno iz očesa, raztezajo skozi obsežen prostor,« začenja Evklid svojo Optiko. »Predpostavimo, da oblika prostora, ki jo zajamejo naši vidni žarki, tvori stožec, katerega vrh je v samem očesu in katerega osnova je na robovih predmeta, ki ga gledamo. Vidimo pa samo tiste stvari, na katere padejo naši vidni žarki, in torej tistih, na katere ne padejo, ne vidimo.«
Rimski astronom in polihistor Klavdij Ptolemaj (2. stoletje n. št.) je teorijo še dodatno izpopolnil in zdelo se je, da je razprava o vidu za vedno končana.
Logične luknje
Vendar pa je imela teorija bioloških laserjev dve zevajoči logični luknji, ki so ju celo antični misleci težko pometli pod preprogo.
Prva težava je povezana z naslednjim vprašanjem: če naše oči same izžarevajo svetlobo, zakaj za vraga potem ne vidimo v popolni temi? Če smo mi tisti, ki prinašamo luč svetu okoli nas, bi morale naše oči delovati kot svetilke v rudniku.
Platon se je iz te zadrege rešil s precej šibkim filozofskim argumentom. Trdil je, kot smo lahko videli, da vidni ogenj, ki izstopi iz očesa, potrebuje dnevno svetlobo, da bi se z njo spojil. Ko pade noč in iz očesa izstopi notranji plamen, naleti na temo (zanj je bila »nesoroden element«) in zato takoj ugasne. Vendar to ni prepričalo vseh.
Druga, še veliko hujša težava je zadevala hitrost in razdaljo. Ko ponoči odprete oči in pogledate v jasno nebo, v tistem delčku sekunde zagledate zvezde. Če drži Evklidova teorija, da iz očesa izstrelimo vizualni žarek do objekta, to pomeni, da je moral naš očesni žarek v delčku sekunde prepotovati milijone kilometrov v vesolje in se dotakniti zvezde (takrat so že pravilno domnevali, da so nebesna telesa zelo daleč od nas). Aristotel, denimo, ki je teoriji ekstramisije ostro nasprotoval, se je tej ideji posmehoval in se vprašal, kakšna čarovnija bi bila potrebna, da bi naše oko projiciralo nekaj do zvezd, ne da bi pri tem porabilo vso svojo energijo.
Za zlom te tisočletne iluzije je bil potreben genialen um in nekoliko neobičajne življenjske okoliščine. Premik paradigme se ni zgodil v Evropi, temveč na Bližnjem vzhodu. Avtor je bil Abu Ali Al Hasan ibn al Hasan ibn Al Haitam, na Zahodu latinizirano znan kot Alhazen oziroma Alhacen (965–1040).
Bil je izjemen arabski matematik, astronom in fizik. Po legendi pa se je okoli leta 1010 znašel v veliki nevarnosti. Njegov delodajalec, egiptovski kalif, znan po svoji okrutnosti in nestabilnosti, mu je naročil, naj zgradi jez na reki Nil, da bi preprečil vsakoletne poplave.
Ko je Alhazen prepotoval cel tok Nila na jugu, je ugotovil, da je s tedanjo tehnologijo projekt neizvedljiv. Ker je vedel, da ga bo kalif ob prinašanju slabih novic obglavil, je hlinil norost. Prepričljivo je zaigral blaznost, kalif pa se ga je usmilil in ga namesto usmrtitve zaprl v dosmrtni hišni pripor.
Uničena teorija
V popolni izolaciji, obdan s knjigami in časom, je Alhazen izvedel najpomembnejše eksperimente v zgodovini optike, ki jih je kasneje popisal v Knjigi o optiki, izdani leta 1021.
Za vedno je uničil teorijo očesnih žarkov. To mu je uspelo s preprostim opazovanjem. Dokazoval je, da pogled, če bi res izviral iz očesa kot žarek, ne bi smel povzročati bolečine v očesu. In vendar jo. »Ko se oko obrne k telesu z izjemno močno svetlobo in gleda vanj,« je pisal, »kot ko nekdo neposredno pogleda v sončevo telo ali pa v bleščeče belo površino, obsijano z močnim soncem, trpi in je poškodovano. Iz tega neizpodbitno sledi, da svetloba prebode oko in povzroči afekcijo vida. Vid ne izvira iz samega očesa. Oko zgolj sprejema oblike osvetljenih predmetov.«
Da bi dokazal, da se svetloba giblje v ravnih črtah neodvisno od očesa, je v svoji zatemnjeni sobi (verjetno prav v hišnem priporu) na polknih naredil majhno luknjico in opazoval, kako se zunanji svet projicira na notranjo steno, pri čemer je bil obrnjen na glavo.
Zgradil je prvo funkcionalno znanstveno camero obscuro (izraz je latinski in pomeni »temna soba«) in pojasnil, da človeško oko deluje na popolnoma enak način. Svetloba, ki se pod različnimi koti odbija od predmetov, vstopi skozi majhno zenico in nariše sliko na notranjosti očesa. Vid ni podaljšan dotik. Ne, je zgolj preprosto lovljenje svetlobnih odmevov zunanjega sveta. Evklidova matematika je bila ohranjena, saj fotoni dejansko potujejo naravnost, zamenjala se je zgolj smer puščice.
Evropa je Alhazenovo spoznanje prek latinskih prevodov sprejela šele nekaj stoletij kasneje, moderno sliko optike očesa pa je dokončno izoblikoval šele Johannes Kepler v 17. stoletju, ko je anatomsko pojasnil, kako natančno leča obrne sliko na mrežnici, ki jo nato možgani programske strojne opreme znova »obrnejo«.
Naša napačna razumevanja lastnih oči pa se niso končala v srednjem veku. Prestavimo se v 20. stoletje, v grozote druge svetovne vojne. Tu pridemo do našega drugega mita.
Mit o korenju
Če bi vas namreč vprašali, katera zelenjava izboljša vaš vid, bi bržkone s precejšnjo mero samozavesti seveda izstrelili: korenje. Vendar pa ta ne daje supermoči. Povezava med korenjem in vidom je ena najuspešnejših dezinformacijskih in propagandnih kampanj v zgodovini, ki jo je britanska vlada ustvarila, da bi prikrila uporabo radarja, prepričanje pa se je razširilo po svetu in se je ohranilo vse do danes.
Propaganda britanske vlade je bila tako prepričljiva, da so ji nasedli vsi, tako britansko prebivalstvo, ki je začelo jesti korenje na palčkah namesto sladoleda, prevarani pa so bili, vsaj za nekaj časa, celo nemški poveljniki, ki so menda začeli svojim pilotom predpisovati diete z visoko vsebnostjo korenja.
Kaj pa biološka realnost? Znanost glede korenja pravi, da učinek ni povsem ničen, je pa drastično prenapihnjen. Korenje je izjemno bogato z betakarotenom, ki ga človeška jetra pretvorijo v vitamin A. Vitamin A je ključna komponenta za sintezo rodopsina, beljakovine v paličnicah očesne mrežnice, ki nam omogoča razlikovanje svetlobe v šibkih pogojih. Če trpite za hudo obliko pomanjkanja vitamina A in ste na robu nočne slepote, bo uživanje korenja bržkone povrnilo vaš nočni vid na normalno raven. Če pa ste zdravi in imate v telesu normalno zalogo omenjenega vitamina, korenje vašega vida ne bo prav nič izboljšalo. V primeru prekomernega uživanja betakarotena se bo vaša koža morda celo obarvala oranžno, stanje, znano kot karotenemija, vid pa bo ostal nespremenjen. Kakšen kontrast med filozofijo o vidu nekoč dognanjem znanosti danes!