Pri neozdravljivo bolnih in umirajočih bolnikih pogosto izgine roženični refleks oziroma nehoteno zapiranje vek ob dotiku roženice. Pojav je v medicini znan že dolgo, vendar se je južnokorejski zdravnik Jung Hun Kang, vodja hospic centra pri Nacionalni univerzitetni bolnišnici Gyeongsang, odločil podrobneje raziskati, ali bi lahko prav ta refleks pomagal napovedati bližajočo se smrt. S tem bi svojcem neozdravljivo bolnih omogočili, da bi se lažje pripravili na slovo.
V raziskavi, katere izsledke je objavil v znanstveni reviji BMJ Supportive and Palliative Care, je ugotovil, da bi izguba refleksa lahko pomagala napovedati smrt v naslednjih 24 urah. Roženični refleks se v medicini že dolgo uporablja pri ugotavljanju možganske smrti pri pacientih v komi, ta raziskava pa ga je prva sistematično povezala s časom neposredne smrti.
Zdravniki pri ocenjevanju, ali se pacientu bliža smrt, sicer spremljajo več znakov, med njimi predsmrtno hropenje, periferno cianozo oziroma modrikasto obarvanje kože zaradi slabše prekrvavitve ter značilno dihanje s premikanjem spodnje čeljusti. Kadar so ti znaki prisotni, so zelo zanesljivi kazalniki bližajoče se smrti, vendar se ne pojavijo pri vseh umirajočih. Njihova prepoznava je povezana s 95-odstotno verjetnostjo smrti v 48 urah. Nova južnokorejska raziskava nakazuje, da bi lahko roženični refleks pomagal časovno okno še bolj zožiti, povzema jutarnji.hr.
Medicinske sestre refleks preverjale trikrat na dan
V raziskavi je sodelovalo 112 pacientov v hospicu s povprečno starostjo 73,5 leta. Vsi so imeli napredovan stadij raka, njihova pričakovana življenjska doba pa je bila od enega do dveh tednov. Medicinske sestre so pri njih po trikrat na dan preverjale roženični refleks. V sedmih dneh je umrlo 110 sodelujočih.
Da ne bi sprožile refleksa zaradi vizualnega dražljaja, so se pacientom približale s strani. Nato so se roženice nežno dotaknile s sterilno vatirano palčko ali gazo. Zabeležile so tri možne odzive: nepoškodovan refleks, pri katerem se je veka hitro zaprla; oslabljen refleks, pri katerem je bilo zapiranje počasno ali nepopolno in odsoten refleks, pri katerem se veka ob dražljaju ni premaknila.
Pacienti brez roženičnega refleksa so imeli 5,48-krat večjo verjetnost, da bodo umrli v naslednjih 24 urah, kot tisti z ohranjenim ali oslabljenim refleksom. V tej skupini je v enem dnevu umrlo 70,7 odstotka pacientov.
Kombinacija dveh kazalnikov bi lahko izboljšala napovedi
»Odsotnost refleksa lahko napove bližajočo se smrt, vendar njegova prisotnost obenem ne pomeni, da smrt ni blizu,« je pojasnil Kang. Dodal je, da bi lahko izginotje roženičnega refleksa odražalo postopno slabšanje delovanja možganskega debla kot del naravnega procesa umiranja.
Raziskovalci so preverjali tudi povezavo z Richmondovo lestvico agitacije in sedacije (RASS), ki se uporablja za ocenjevanje stopnje vznemirjenosti oziroma sedacije pacientov. Rezultata –4 in –5 označujeta globoko sedacijo.
Med pacienti s takšnim rezultatom je v naslednjih 24 urah umrlo 71,2 odstotka tistih, pri katerih roženičnega refleksa ni bilo več, medtem ko je bil delež pri pacientih z ohranjenim refleksom 37,1 odstotka.
Po Kangovem mnenju bi bila zato lahko posebej koristna kombinacija obeh kazalnikov: lestvica RASS bi zdravnikom pomagala prepoznati paciente, ki vstopajo v fazo umiranja, preverjanje roženičnega refleksa pa bi omogočilo natančnejšo oceno, kako blizu je smrt.
Dostojanstvo umirajočih mora biti na prvem mestu
Kang načrtuje nadaljnje raziskave, v katere bi vključili bolj raznoliko skupino pacientov. Roženični refleks si predstavlja kot dodatni potrditveni kazalnik, ki bi ga zdravniki preverili po oceni na lestvici RASS in pregledu periferne cianoze.
Ob tem opozarja tudi na etične vidike raziskovanja pri neozdravljivo bolnih. »Dostojanstvo in udobje umirajočega pacienta morata imeti vedno prednost pred invazivnim odvzemanjem vzorcev ali posegi,« je poudaril. Meni tudi, da bi lahko umetna inteligenca pomagala prepoznati subtilne vzorce, ki bi jih zdravniki sicer spregledali.
»Izboljšanje oskrbe v zadnjih urah življenja je enako pomembno kot podaljševanje preživetja. Bolje ko prepoznamo neposredno bližino smrti, bolje lahko pacientom in njihovim družinam omogočimo mirnejše slovo,« je sklenil.