Večina Slovencev odrašča v prepričanju, da so zajtrk, kosilo in večerja temelj zdravega življenja. Kdor preskoči zajtrk ali večerja pozno, pogosto dobi občutek, da ravna narobe. Toda zgodovinarji prehrane opozarjajo, da takšen način prehranjevanja ni univerzalna človeška navada.
Ameriška pisateljica in poznavalka prehrane M. F. K. Fisher je že leta 1942 zapisala, da je ena največjih zmot prepričanje, da mora biti vsak od treh dnevnih obrokov »uravnotežen«. Po njenem mnenju ljudje nimamo enakih potreb – nekateri se bolje počutijo ob dveh obrokih, drugi ob več manjših prigrizkih skozi dan.
Tedaj je bil čas vojne, zato so bila vprašanja racionalizacije porabe hrane v modi. Danes, več kot osemdeset let pozneje, se podobna vprašanja ponovno pojavljajo. Raziskave kažejo, da vse več ljudi opušča klasični vzorec treh obrokov, predvsem zaradi spremenjenih delovnih navad, dela od doma in drugačne organizacije družinskega življenja.
Industrijska revolucija je določila naš jedilnik
Čeprav si pogosto predstavljamo, da so ljudje od nekdaj jedli tako kot danes, zgodovina kaže drugače. Vzorec zajtrk–kosilo–večerja se je utrdil šele v času industrijske revolucije, ko je bilo treba prehranjevanje prilagoditi točno določenemu delovnemu urniku.
Slovenski kmetje so poznali južino oziroma malico med 9. in 10. uro zjutraj ter kosilo šele popoldne, ko je bilo glavno delo na polju opravljeno.
Z odhodom v tovarne pa so se vzorci spremenili. Zajtrk je postal hiter obrok pred začetkom dela, kosilo kratka prekinitev med delovnikom, večerja pa trenutek, ko se je družina po delu ponovno zbrala doma. Prehranjevanje se je tako prilagodilo potrebam tovarn in delodajalcev, ne pa nujno potrebam posameznika.
Tudi industrijski urnik pa ni bil plod naključja. Vzorec treh obrokov se je namreč rodil med evropskim plemstvom in višjim meščanstvom v 17. in 18. stoletju, ko sta v Evropo prišla kava in čaj in spremenila jutranje navade. Ker so bili ti ljudje tudi prvi tovarnarji, so svoj ustaljeni urnik prenesli tudi na svoje delavce ter ga tako vsilili celotni družbi.
Zdrav zajtrk ali čistunska verska blodnja?
Tudi številne prehranske navade, ki jih imamo za samoumevne, so rezultat načrtnega vplivanja na potrošnike in družbo. Včasih iz izredno nenavadnih vzgibov posameznikov. Eden najvplivnejših ljudi na področju zajtrka je bil ameriški zdravnik John Harvey Kellogg, ki je konec 19. stoletja populariziral kosmiče in lahke zajtrke.
Pogosto se navaja, da naj bi bila njegova jutranja dieta bolj zdrava, hkrati pa naj delavcev ne bi naredila zaspanih in manj produktivnih. Obstaja pa tudi druga, bolj pravilna razlaga. Kellogg je bil verski gorečnež in hud čistun. Verjel je, da težka, začinjena hrana, meso in polnomastni zajtrki spodbujajo "grešne misli" in masturbacijo. Lahki kosmiči naj bi bili po njegovem mnenju "čista" hrana, ki bo umirila spolni nagon. Iz istega razloga se je zavzemal za obrezovanje dečkov.
Pritisk popolnega družinskega obroka
Čeprav se prehranske navade spreminjajo, ideal skupnega družinskega obeda ostaja močno zasidran v družbi. Številni strokovnjaki poudarjajo koristi družinskih večerij za razvoj otrok, boljše prehranske navade in duševno zdravje.
Toda takšna pričakovanja lahko ustvarjajo tudi pritisk. Nutricionisti in sociologi opozarjajo, da breme organizacije obrokov še vedno pogosto nosijo ženske. Poleg službe morajo skrbeti za načrtovanje jedilnikov, nakupovanje in pripravo hrane, zaradi česar lahko občutek »pravilnega prehranjevanja« postane dodatno breme.
Tudi v Sloveniji številne družine živijo v ritmu izmenske službe, dolgih voženj na delo in številnih obšolskih dejavnosti otrok. Konec tedna pa je, če vreme dovoli, na sporedu pogosto tudi skok v naravo. V okoliščinah aktivnega življenjskega sloga vsakodnevno pripravljanje »idealnih« obrokov ni vedno realno izvedljivo.
Je prihodnost v manjših obrokih?
V zadnjih letih zato postaja vse bolj priljubljen koncept intuitivnega prehranjevanja. Gre za pristop, ki spodbuja poslušanje lastnega občutka lakote in sitosti namesto strogega sledenja pravilom o tem, kdaj in kaj moramo jesti.
V takšnem pogledu tudi prigrizki niso več nekaj negativnega. Seveda če gre za zdrave prigrizke. Namesto da bi jih razumeli kot znamenje neurejene prehrane, jih zagovorniki intuitivnega prehranjevanja vidijo kot povsem normalen način zadovoljevanja potreb telesa. Pravzaprav naj bi bilo to celo bliže načinu prehranjevanja, preden nas je industrijska revolucija prisilila v kalupe enotnih in strogih urnikov.
To ne pomeni, da naj zajtrk, kosilo in večerja izginejo. Pomeni pa, da morda niso edini pravilen način prehranjevanja. Tako kot se spreminjajo delovni urniki, družine in življenjski slogi, se spreminja tudi naš odnos do hrane. Univerzalnega recepta ni. Za nekatere bo najboljši klasičen ritem treh obrokov, za druge več manjših obrokov ali prigrizkov čez dan. Lahko pa hitri, dobri in zdravi prigrizki tudi preženejo pritiske priprave popolnih obrokov ter uživanju hrane znova vdihnejo nekaj spontanosti.
