Deseti september, svetovni dan preprečevanja samomorov. V svetu, ki prepogosto drvi mimo nas, se veliko ljudi sooča z nevidnimi bitkami, skritimi za vsakodnevnimi nasmeški in rutino. Samomor redko nastopi iznenada; pogosto je tragičen konec dolgega in osamljenega trpljenja, občutka brezizhodnosti ter neznosne čustvene bolečine, ki je drugi morda ne opazijo.
Duševne stiske ne izbirajo spola, starosti ali družbenega statusa. Zato je ključno, da kot družba zgradimo varno in odprto okolje, kjer iskanje strokovne pomoči ni znak šibkosti, temveč izjemnega poguma. Preprečevanje se namreč začne pri vsakem izmed nas. Včasih je dovolj že iskren »Kako si?« in čas, da resnično prisluhnemo odgovoru, brez obsojanja in z veliko mero empatije.
Bodimo pozorni na spremembe pri svojih bližnjih. Umik iz družbe, občutek brezupa in izguba zanimanja za stvari, ki so jih nekoč veselile – to so pogosto tihi klici na pomoč. Na ta dan in vse preostale dni v letu si obljubimo, da ob tuji stiski ne bomo obračali pogleda. Bodimo luč za nekoga, ki se je izgubil v temi, in mu pomagajmo najti pot nazaj. Pomoč obstaja in v tej bitki ni nihče zares sam.
