Sprehod po gozdu ali sproščeno popoldne na domačem vrtu se lahko hitro spremeni v nočno moro, če domov prinesemo nezaželenega gosta. Janez Zobec je to izkusil na lastni koži. Pred več kot dvajsetimi leti je med obiskom gozda dobil klopa, njegov spopad z boleznijo pa je bil vse prej kot lahek. Zbolel je namreč tako hudo, da je bil nekaj časa v kritičnem stanju, pri čemer so mu zaradi okužbe začeli slabeti celo srce in pljuča. Spominja se, da v najhujših trenutkih ni mogel premikati niti oči, zdravstveno osebje pa je bilo že v popolni pripravljenosti, da ga priklopijo na aparate za predihavanje. Po izjemno težki in mučni izkušnji je sledila dolga, kar štirimesečna rehabilitacija na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča. Čeprav je tam znova usvojil samostojnost in se postavil na noge, mu je bolezen pustila trajne ohromitve, zaradi katerih ima še danes težave z desno stranjo telesa. Njegova zgodba je zelo krut in stvaren opomin, da teh drobnih živalic v naravi ne smemo podcenjevati, še posebej zato, ker so kljub temu, da smo komaj sredi marca, po večjem delu države že zelo aktivne.
Kje jih lahko »poberemo«?
Zmotno in precej pogosto je prepričanje, da nam bodo klopi na glavo padli z vej dreves ali celo skakali na nas. Kot slikovito pojasnjuje biologinja Tea Knapič iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, so klopi v resnici povsem pasivni in na svojo žrtev potrpežljivo čakajo na vegetaciji, običajno nekje do višine naših dimelj. Poberemo jih lahko med hojo skozi travo, na gozdnem robu, travniku ali celo med delom na domačem vrtu, saj so prisotni tako rekoč povsod tam, kjer se gibljejo in zadržujejo njihovi gostitelji.
Da postanejo dejavni, sploh ne potrebujejo hude poletne vročine, prebudijo se namreč že zelo zgodaj, ko se temperatura tal dvigne nad šest stopinj Celzija. Zaradi milih zim so v toplejših, primorskih regijah postali aktivni že januarja, strokovnjaki pa tudi za letos glede na razmere pričakujejo sezono z razmeroma visoko razširjenostjo klopov, ki bo zelo podobna lanski in predlanski.
V Sloveniji sicer poznamo in beležimo kar šestnajst različnih vrst klopov, pri čemer pa je daleč najbolj razširjen navadni oziroma gozdni klop, ki ga najdemo po vsej državi in ima zelo širok spekter gostiteljev. Klop ima v svojem življenju štiri razvojne stadije, in sicer jajčece, ličinko, nimfo ter odraslo žival. Za vsako preobrazbo oziroma levitev v višji razvojni stadij nujno potrebuje obrok krvi. Prav med sesanjem krvi na tako imenovanih rezervoarjih, kot so mali sesalci in divjad, se klop okuži s povzročiteljem bolezni, ki ga nato kot neviden prenašalec ob naslednjem obroku zanese na novega gostitelja, vključno s človekom.
Borelioze največ na Goriškem
Naša država spada med endemična območja in se hkrati uvršča med države z najvišjo pojavnostjo dveh zelo nevarnih bolezni, ki ju prenašajo klopi: to sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis. Epidemiologinja dr. Marta Grgič Vitek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje pojasnjuje, da v zadnjem desetletju vsako leto zabeležimo v povprečju okoli 4500 primerov lymske borelioze, pri čemer lahko to število iz leta v leto precej niha, od 2500 pa vse do 7500 prijavljenih primerov. Ta bolezen je najpogostejša na Goriškem, Gorenjskem in v murskosoboški regiji. Za klopnim meningoencefalitisom v Sloveniji na leto v povprečju zboli približno sto oseb. Omenjena bolezen je bistveno bolj prisotna na drugih območjih, predvsem na Gorenjskem, Koroškem, Notranjskem in v ljubljanski regiji. Zanimivo in zelo izrazito je namreč, da je na Primorskem in Goriškem klopnega meningoencefalitisa bistveno manj kot drugod, medtem ko je lymske borelioze prav v goriški regiji daleč največ.
Medtem ko proti lymski boreliozi nimamo cepiva, imamo na srečo na voljo zelo učinkovita zdravila, saj gre za bakterijsko okužbo, ki se ponavadi uspešno zdravi z antibiotiki. V kar 95 odstotkih se ta bolezen pokaže z značilnim kožnim izpuščajem, in če ga pravočasno prepoznamo ter ustrezno zdravimo, bolezen običajno ne pusti prav nobenih posledic. Velikokrat pa se zgodi, da bolniki izpuščaja sploh ne opazijo, še posebej če se pojavi na kakšnem manj vidnem mestu na telesu. Takrat lahko začne bolezen napredovati in sledi prizadetost osrednjega živčevja, ki se kaže z glavoboli ali pa s posebnimi žgočimi ter pasastimi bolečinami, ki se pojavljajo predvsem v nočnem času in so značilne za lymsko nevroboreliozo.
Bolečine v mišicah in sklepih
Povsem drugačna in bistveno bolj grozljiva pa je zgodba pri klopnem meningoencefalitisu, za katerega specifičnega zdravila še sploh nimamo. Dr. Petra Bogovič z ljubljanske Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, kjer zdravijo kar dve tretjini vseh slovenskih bolnikov z dokazano boleznijo, opozarja na izrazit potek okužbe v dveh fazah, ki se pojavi pri več kot polovici bolnikov. V prvi fazi bolniki običajno tožijo zaradi povišane vročine, hudega glavobola, splošne utrujenosti in bolečin v mišicah ter sklepih. Nato te začetne težave izzvenijo ali pa se vsaj omilijo, preden po kratkotrajnem izboljšanju z vso silo udari druga, precej hujša faza bolezni. Bolniki imajo takrat izjemno visoko vročino, hude glavobole, zelo pogosto bruhajo, začne se jim tresti jezik ali roke, postajajo zaspani in pojavijo se lahko celo hude motnje spomina ter zavesti.
Najhujši primeri, ki doletijo približno pet do deset odstotkov vseh bolnikov, vodijo v ohromitve različnih mišičnih skupin, ki se pogosto nikoli ne popravijo v celoti. Bolezen je lahko žal tudi usodna, saj umre od pol do dva odstotka vseh zbolelih. Približno dobra tretjina tistih nesrečnikov, ki prebolijo meningoencefalitis, pa še zelo dolgo trpi za posledicami, kot so trdovratni glavoboli ter motnje spomina in zbranosti, ki pomembno vplivajo na njihovo kakovost življenja, zato bolnike na kliniki skrbno spremljajo še vsaj leto dni po preboleli bolezni.
Nujna je preventiva
Ker klopi prežijo vsepovsod, od globokih gozdov do mestnih parkov in domačih vrtov, je najpomembnejša in najboljša obramba ustrezna preventiva. Ob odhodu v naravo strokovnjaki zelo priporočajo nošenje svetlih oblačil, saj na njih drobcenega temnega klopa veliko hitreje opazimo. Izjemno pomembne so dolge hlače in dolgi rokavi, ki naj segajo čim višje na vrat, srajca naj bo obvezno zatlačena v hlače, prav tako pa je pametno nositi zaprto obutev ter hlačnice preventivno zavihati oziroma potegniti v nogavice. Na terenu lahko redno uporabljamo tudi repelente, ki pa jih ni priporočljivo nanašati neposredno na kožo, temveč raje na oblačila. Po vrnitvi domov iz narave se je treba vedno temeljito pregledati po celem telesu, oblačila nemudoma odvreči naravnost v pralni stroj in se takoj odpraviti pod tuš.
Proti klopnemu meningoencefalitisu pa se lahko poleg naštetega najuspešneje in najbolj zanesljivo zaščitimo s cepljenjem, ki se toplo priporoča prav vsem prebivalcem, starejšim od enega leta. Osnovno cepljenje je vedno sestavljeno iz treh odmerkov; s prvim in drugim se cepimo v razmiku enega meseca, tretji pa sledi po petih do dvanajstih mesecih. Zatem sledijo nujni poživitveni odmerki, in sicer je prvi potreben čez tri leta, vsi naslednji pa vsakih pet let, razen pri starejših osebah, kjer razmik ostaja na treh letih. Cepljenje je trenutno brezplačno oziroma krito iz bremena obveznega zdravstvenega zavarovanja za nekatere generacije otrok in odraslih.
