Učka je bila stoletja veliko več kot gora, ki ločuje Istro od Kvarnerja. Čez njene prelaze so hodili pastirji, trgovci in tihotapci, v vaseh ob njenih pobočjih pa se je ohranila tudi posebna jezikovna dediščina. Še danes je tam mogoče slišati istroromunščino, vzhodnoromanski jezik, ki ga govori le še peščica ljudi.
Že njegovo poimenovanje je nekoliko zapleteno. Istroromunščina je izraz, ki so ga uvedli jezikoslovci, medtem ko govorci svoj jezik poimenujejo drugače. V Žejanah mu pravijo žejanski, v Šušnjevici in okoliških krajih pa vlaški. Raziskovalci oxfordskega projekta ISTROX pojasnjujejo, da sta obe domači poimenovanji hrvaškega izvora.
Natančne starosti jezika ni mogoče določiti. Po ugotovitvah raziskovalcev naj bi se njegova jezikovna veja od prednika današnje romunščine ločila pred približno tisoč leti. Ker je istroromunščina stoletja živela ob hrvaščini, je prevzela številne slovanske značilnosti. Hrvaški vpliv je opazen celo pri načinu štetja.
Nekoč so ga govorili po velikem delu Istre
Istroromunščina je bila predvsem govorjeni jezik. Ljudje so jo prenašali iz roda v rod v družinah, med sosedi, pri delu na poljih in v vsakdanjih pogovorih. Prav zato imajo danes stari zvočni posnetki, zapiski in pričevanja govorcev toliko večjo vrednost.
Nekoč je bilo območje, na katerem so govorili istroromunsko, precej večje. Zgodovinski viri kažejo, da je bil jezik v 17. stoletju razširjen po velikem delu Istre, do 20. stoletja pa se je ohranil predvsem v nekaj vaseh okoli Učke. Severno od nje predvsem v Žejanah, južno pa v Šušnjevici, Letaju, Novi Vasi, Jesenoviku, Brdu in Kostrčanih.
Velik udarec za jezik je prineslo izseljevanje po drugi svetovni vojni. Prebivalci teh vasi so zaradi dela in boljših življenjskih možnosti odhajali proti Reki in drugim obalnim mestom, pozneje pa tudi v Združene države Amerike in Avstralijo. Zgovoren je podatek, da naj bi danes v New Yorku živelo več maternih govorcev vlaškega jezika kot v sami Šušnjevici.
Istroromunščina velja za resno ogrožen jezik. Projekt hISTROX ocenjuje, da je na njenem izvornem območju ostalo le še okoli 120 aktivnih govorcev, večinoma v Žejanah in nekaj vaseh južno od Učke.
Stare glasove iz Istre poslušajo v Oxfordu
Pomembno vlogo pri dokumentiranju in ohranjanju tega skoraj izginulega jezika ima danes Univerza v Oxfordu. Raziskovalcem je na voljo dragocena zbirka zvočnih posnetkov, fotografij in terenskih zapiskov, ki jih je Tony Hurren v Istri zbral v letih 1966 in 1967. Gradivo je pozneje univerzi podarila Vera Hurren. Od leta 2020 pri raziskovanju prek platforme Zooniverse sodelujejo tudi govorci istroromunščine, ki raziskovalcem pomagajo razlagati in prepisovati dele starih posnetkov. Raziskovanje se nadaljuje v okviru projekta hISTROX, ki poteka med letoma 2024 in 2027.
Jezik je zaščiten tudi na Hrvaškem, kjer je uvrščen med zaščitene nesnovne kulturne dobrine. V Šušnjevici deluje Interpretacijski center Vlaški puti, ki skupaj z mediateko in tematskimi potmi sestavlja Ekomuzej Vlaški puti. Vlaški jezik je tudi uradni jezik te ustanove.
Jezik je tesno povezan z načinom življenja ljudi pod Učko. Na to spominjajo tudi poti, po katerih so prebivalci v tridesetih letih prejšnjega stoletja čez goro nosili kmetijske pridelke proti Kvarnerju. Do Lovrana in Reke so hodili več ur, nekateri pa naj bi na ramenih prenašali tudi po 50 kilogramov perutnine v kletkah.
Posebno zgodbo ohranjajo Žejane, kjer so doma tudi žejanski zvončarji, del tradicije zvončarjev s Kastavščine, ki je vpisana na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Njihovi zvonci vsako leto glasno odmevajo po vasi, istroromunščina pa se ohranja precej tiše – v pogovorih zadnjih govorcev, v nekaj vaseh pod Učko in na več desetletij starih posnetkih, ki jih danes preučujejo v Oxfordu.
