Brez varnostnega pasu, samo s palico za ravnotežje in neomajnim pogumom, je vrvohodka Tatiana-Mozio Bongonga povezala najvišja rudarska nasipa v Evropi. Spektakel, ki je množici na tleh dobesedno vzel dih.
Zdelo se je kot prizor iz sanj – vendar hkrati nočna mora za vse, ki trpijo za vrtoglavico. Te dni so prebivalci in obiskovalci francoskega mesta Loos-en-Gohelle zrli v nebo z mešanico groze in globokega občudovanja. Tam zgoraj, natanko sto metrov nad tlemi, je drobna silhueta izzivala zakone gravitacije.
Njeno ime je Tatiana-Mozio Bongonga. Njena misija? Prečkati 400 metrov dolgo jeklenico, ki je povezovala najvišja nasipa jalovine v Evropi. To je ostanek industrijske preteklosti iz časov, ko se je v tem mestu še kopal premog. Njena zaščita v primeru padca? Nič. Hodila je brez varovalne mreže, brez varnostnega pasu. Bila je samo ona, ob njej dolga palica in njena jeklena koncentracija.
»Ko smo videli ta dva hriba, smo si preprosto zaželeli, da bi ju povezali,« je z nasmeškom, ki je izžareval neverjetno mirnost, novinarjem pojasnila vrvohodka. »To je bila začetna ideja. Tukaj obstaja nekaj izjemno lepega in želeli smo iz tega ustvariti nekaj še velikega, primernega.«
Spodaj se je zbrala nepregledna množica. Otroci na ramenih staršev, družine, krajani, ki se še spominjajo časa rudarstva. V popolni tišini so spremljali vsak njen korak. Oblečena je bila v bleščečo zrcalno obleko, ki je odbijala svetlobo in ji dajala videz nadzemeljskega bitja. Tatjana-Mozio Bongonga je korak za korakom z neverjetno gracioznostjo drsela po tanki črti. Zdelo se je, kot da hodi po zraku.
Vsak sunek vetra in vsak rahel tresljaj žice sta med gledalci sprožila vzdihe. Toda vrvohodka ni pokazala niti kančka strahu. Da bi še dodatno dokazala popoln nadzor nad svojim telesom, se je sredi neba na žico obesila celo na glavo in izvedla osupljivo akrobacijo, od katere je ledenela kri v žilah.
Po natanko 37 minutah napetosti, ki bi jo lahko rezali z nožem, je njeno stopalo ponovno začutilo trdna tla. Množica je eksplodirala. Solze olajšanja, navdušeni klici in gromek aplavz so napolnili prizorišče, so poročali novinarji z različnih koncev Francije.
Z visoko dvignjenimi rokami in starinsko rudarsko svetilko v dlani je zmagoslavno pozdravila občinstvo.
Nemara najlepše je dogodek opisal eden od obiskovalcev, ki je akrobacijo primerjal s poezijo gibanja in jo označil za ganljiv poklon industrijski dediščini severne Francije, ki je s to drzno hojo po žici dobila povsem drugačen pomen. Mesto si bo to nedeljsko popoldne, 20. septembra, najbrž zapomnilo za vedno.
