Zunaj je tista posebna vrsta slovenske zime, ki ji meteorologi pravijo »pretežno oblačno«, vsi drugi pa: siva brozga, ki ti uniči voljo do vsega. Nebo ima barvo umazanega betona, vlaga se zažira v kosti in sosedov pes že tretjo uro laja na nevidnega sovražnika. Idealno vreme za beg.
Toda ne prek letališča Jožeta Pučnika. Ne, tja greš samo, če imaš preveč denarja in premalo samospoštovanja, da bi te odvrnilo čakanje v vrstah. Moj beg je cenejši, hitrejši in ekološko neoporečen. V rokah držim vozovnico za prvi razred, ki je pravzaprav daljinec za moj pametni televizor. Danes ne potujem z nizkocenovnikom. Danes se bom vkrcal na Glacier Express, najpočasnejši hitri vlak na svetu, ki povezuje Zermatt in St. Moritz.
Moja dnevna soba se je spremenila v peron. Ura je 10.00. V Švici bi to pomenilo vojaško točnost. V mojem stanovanju to pomeni, da sem končno našel prave volnene nogavice in si skuhal čaj. Pritisnem »play«.
Prva postaja
Video, ki sem ga izbral, ima več delov, skupaj trajajo tri ure in sedemintrideset minut. Naložil ga je uporabnik z imenom RailFanSwitzerland. Bog ga blagoslovi. Posnetek je v ločljivosti 4K, 60 sličic na sekundo. To pomeni, da je slika na mojem ekranu verjetno ostrejša od resničnosti. Resničnost je pogosto zamegljena, sploh če nosiš očala, ki se rosijo zaradi temperaturnih razlik. Tukaj, v digitalnih Alpah, je vse kristalno jasno.
Vlak spelje iz Zermatta. Skozi panoramska okna – ki so v tem videu pravzaprav moja okna v svet – se bohoti Matterhorn. Tista gora, ki jo vsi poznamo z ovitka čokolade toblerone. V živo bi verjetno stal na mrzlem peronu, se dregal s skupino glasnih turistov v predragih bundah in poskušal narediti sebek, na katerem ne bi bil kot zmrznjen hrček.
Tukaj, na kavču, imam najboljši sedež v stanovanju. In kar je najpomembneje: tišino. No, skoraj tišino. Ker pes še ni prenehal lajati, uporabim slušalke, tako da se bolj ali manj sliši samo pomirjujoče, ritmično tudum-tudum drdranje koles po tirih in občasno srkanje črnega čaja (earl grey, akcijska cena v Mercatorju 2,49 evra).
Vlak počasi leze skozi dolino Mattertal. Opazujem potnike v odsevu stekla na posnetku. Vidim silhueto moškega, ki bere časopis. Verjetno Neue Zürcher Zeitung. Predstavljam si njegovo življenje. Ime mu je Hans. Je bankir iz Züricha, ki beži pred stresom in ločitvijo. Naročil si je kavo, ki na tem vlaku stane 8 frankov. Jaz dvignem svojo skodelico in mu nazdravim. »Na zdravje, Hans,« rečem v ekran. »Moj čaj je stal dvanajst centov, pa še piškote imam.«
Zen in umetnost gledanja snega
Po približno dvajsetih minutah vožnje se zgodi nekaj čudnega. Nekaj, čemur psihologi pravijo pretok, jaz pa temu pravim hipnoza s snegom. Švicarska pokrajina je nadrealistično lepa. Smreke so obtežene s snegom, kot bi jih okrasil scenski delavec pri Disneyju. Vse je belo. Ne tista umazana, rjava brozga, ki jo imamo na Celovški cesti. To je aristokratska belina.
Ta trenutek živim fenomen, ki mu po angleško pravijo slow TV, po naše pa bi rekli počasna televizija. Menda so jo izumili Norvežani, Švicarji pa so jo, kot vse drugo, izpopolnili in podražili. Toda bistvo ostaja: nič se ne zgodi. In v tem je čar. Ni drame, ni hitrih rezov, ni voditelja, ki bi kričal, naj se naročim na njegov kanal. Je samo gibanje.
Začnem razmišljati o naravi potovanja. Zakaj pravzaprav potujemo? Da bi videli nove kraje? Ali da bi čutili, da smo nekje drugje? Ko gledam te neskončne doline kantona Valais, so moji možgani prepričani, da sem tam. Čutim nekakšen fantomski mraz, čeprav je radiator nastavljen na 23 stopinj. Ko vlak zapelje v temen predor, nagonsko preverim, ali imam še vedno denarnico. To je moč vživetja.
Vendar pa ima tak način potovanja eno ključno prednost pred resničnostjo: gumb za pavzo.
Nekje pri Vispu, ko se vlak začne vzpenjati proti Andermattu, začutim klic narave. Na pravem Glacier Expressu bi to pomenilo nerodno opotekanje skozi majav vagon, iskanje stranišča, ki je verjetno zasedeno, in higiensko izkušnjo, ki je na vlakih vedno loterija.
Jaz preprosto pritisnem preslednico na tipkovnici. Vlak obstane. Alpe zamrznejo v času. Hans s časopisom negibno čaka. Grem v kopalnico, spotoma vzamem še kos potice iz hladilnika in se vrnem. Pritisnem preslednico. Svet se ponovno zavrti. To je moč boga! Sem gospodar časa in prostora v švicarskih Alpah.
Višinska bolezen
Vlak se začne strmo vzpenjati proti prelazu Oberalp. To je najvišja točka proge, 2033 metrov nad morjem. V realnosti bi se mi morda zaradi redkejšega zraka že malo vrtelo. Ali pa bi se mi vrtelo zaradi cenika v restavraciji.
Tu se moramo ustaviti pri ekonomskem vidiku te avanture. Glacier Express je znan kot okno v švicarske Alpe, vendar je tudi okno v švicarske cene. Povratna vozovnica v prvem razredu s kosilom lahko hitro preseže 300 evrov. Za ta denar lahko v Sloveniji kupim zmahanega rabljenega golfa, če imam srečo, ali pa vsaj plačam ogrevanje za tri mesece.
Gledam posnetek. Strežaj v belem suknjiču potnikom nataka vino. Neka gospa z biserno ogrlico (poimenujmo jo Greta) reže telečji zrezek. Vidi se, da uživa. Toda ali uživa 300 evrov bolj kot jaz?
Jaz ležim pod odejo iz flisa (Ikea, 9,99 evra), jem potico in pijem topel čaj. Moje udobje je popolno. Ni mi treba vleči trebuha vase, ker me nihče ne gleda. Ni mi treba vljudnostno kramljati s sopotniki o vremenu. Ni se mi treba pretvarjati, da razumem nemško narečje, ki zveni, kot bi nekdo grgral kuhano vino.
To je gorski turizem na steroidih. Videl sem vse, plačal pa nič. Če bi mi zdajle nekdo ponudil pravo vozovnico za vlak, bi verjetno rekel: »Lahko raje pošljete posnetek na e-mail? Ne da se mi obuvati čevljev.«
Bližamo se vrhuncu potovanja. Viadukt Landwasser. To je tisti slavni most, ki se v loku pne 65 metrov nad globokim kanjonom in vodi naravnost v predor navpične skalne stene. To je inženirski čudež.
Ko vlak zapelje na most, kamera (verjetno pritrjena na okno) zajame globino. Za trenutek mi zastane dih. Priznam. Tudi preko ekrana je impresivno. Snežinke plešejo v zraku – če ne drugod, v mojih mislih – spodaj buči reka (ali pa je to moj pralni stroj v centrifugi? Ne, reka je).
V tem trenutku me preplavi tista pristna potovalna romantika. Pozabim na ironijo. Pozabim na to, da sem za Bežigradom. Gledam to veličastno, surovo naravo, ki so jo ljudje ukrotili z jeklom in kamnom. Svet je lep. Celo preko optičnega kabla je lep.
Začutim nekakšno povezanost z vsemi tistimi ljudmi na vlaku. Oni gledajo ven, jaz gledam noter. Vsi iščemo isto: trenutek lepote v kaotičnem svetu. Le da oni za to lepoto tvegajo ozebline in bankrot, jaz pa tvegam zgolj to, da mi bo zaspala noga.
Prihod v St. Moritz
Po štirih urah se pokrajina spremeni. Dolina Engadin se odpre. Široka, bela, obsijana s soncem, ki na mojem ekranu žari z močjo tehnologije HDR. Bližamo se St. Moritzu, igrišču za milijonarje, kjer verjetno celo zrak stane pet evrov na vdih.
Vlak upočasni. Napovedovalec nekaj pove v tisti melodični švicarski nemščini. Potniki se začnejo oblačiti. Hans zlaga svoj časopis. Greta si popravlja bisere. Avantura se končuje.
Video se konča. Ekran postane črn, nato pa se pojavi nadležen oglas za kriptovalute. Iluzija se razblini.
Vstanem s kavča. Pretegnem se. Moje telo je bilo štiri ure skoraj pri miru, a moja duša je prepotovala 291 kilometrov. Pogledam skozi svoje pravo okno. Zunaj je še vedno sivo. Sosedov pes še vedno laja. Nič se ni spremenilo.
Ali pač? V mislih imam še vedno tisto bleščečo belino prelaza Oberalp. V ušesih mi še vedno odzvanja enakomeren ritem koles. Počutim se spočitega, kulturno obogatenega in finančno odgovornega.
To je prihodnost turizma, dragi bralci. Brez gneče, brez virusov, brez izgubljene prtljage. Je to enako kot prava stvar? Seveda ne. Prava stvar ima vonj, ima mraz, ima neprijetnosti, ki se jih kasneje spominjaš z nostalgijo. Toda za torkovo popoldne, ko moraš oprati perilo in napisati članek? Za to popoldne je Glacier Express iz dnevne sobe absolutna zmaga.
Zdaj pa mi oprostite. Algoritem mi predlaga sprehod po božičnem Colmarju v 4K. Slišim, da imajo tam odlično kuhano vino. Grem pristavit vodo za kavo. Au revoir.
