Prejšnji teden smo na tem mestu ugotavljali, da bi se cestni promet brez prometnih znakov nemudoma spremenil v kaos. Dejansko, brez pogojnika, pa se to tudi zgodi, ko odpovedo – semaforji. Ko recimo v že manj prometnem križišču na vseh utripajo rumene luči in se moramo znajti s pogledi, kretnjami, potrpežljivostjo... Da, morda še težje kot brez prometnih znakov je dandanes predstavljiv promet brez treh barvnih luči, rdeče, rumene in zelene. In še ena prometnim znakom identična ugotovitev je na mestu pri semaforjih: tudi pot do sistema, ki nam vsak dan pove, kdaj ustaviti in kdaj speljati, se je začela še pred množično uporabo avtomobilov; in prvi poskus se je končal – z eksplozijo.

Prvi prometni semafor na svetu so 10. decembra 1868 postavili v Londonu, pred britanskim parlamentom. Zasnoval ga je železniški inženir John Peake Knight, zato je spominjal na železniške signale. Podnevi je promet usmerjal s premičnimi rokami, ponoči pa z rdečo in zeleno plinsko svetilko. Upravljal ga je policist ob napravi, a se je »poskus« kaj hitro zaključil: v noči na 2. januar 1869 je zaradi uhajanja plina semafor eksplodiral in poškodoval policista. Takšen način urejanja prometa so zato nato opustili za več desetletij, z naraščanjem prometa, ko so si prostor z konjskimi vozovi, kočijami, pešci in vse številnejšimi kolesarji začeli deliti tudi avtomobili, pa je postajalo vse bolj očitno, da zgolj človeško usmerjanje ne bo več zadostovalo.

Ljubljana je medtem dobila svoj prvi semafor leta 1956. Poskusno napravo so postavili pri Delavskem domu ob Gosposvetski cesti, prvo semaforizirano križišče pa je sledilo leta 1962 pri Karlovški cesti in predoru pod Ljubljanskim gradom.

Pisalo se je leto 1912, ko je ameriški policist Lester Wire tako zasnoval električni signal z rdečo in zeleno lučjo. Eden prvih takšnih sistemov je začel delovati leta 1914 v Clevelandu. Ob spremembi luči je voznike opozoril z zvoncem, policisti pa so ga lahko ročno upravljali in po potrebi dali prednost intervencijskim vozilom. Toda dve barvi nista rešili vseh težav. Prehod z zelene na rdečo je bil nenaden, zato so vozniki v križiščih včasih speljali ali zavirali prepozno. Leta 1920 je, znova policist, William Potts iz Detroita, tako zasnoval štirismerni električni semafor s tretjo, rumeno lučjo. Ta je opozarjala, da se bo signal kmalu spremenil in voznikom dala nekaj časa za varno ustavljanje oziroma sprostitev križišča. Prav ta rešitev je postala osnova semaforja, kakršnega poznamo danes.

Z večjim številom semaforjev se je pojavilo vprašanje usklajevanja. Leta 1917 so v Salt Lake Cityju povezali šest križišč, ki so jih sprva upravljali ročno, leta 1922 pa je Houston dobil sistem, ki je samodejno usklajeval signale na dvanajstih križiščih. To je bil že tudi prvi korak proti »zelenemu valu« – zaporedju zelenih luči, ki vozniku ob primerni hitrosti omogoča tekočo vožnjo. Kaj pa Evropa? V Veliki Britaniji so prve električne semaforje postavili na Piccadilly Circusu v Londonu leta 1926. Prvi semaforji za pešce, ki so jih sprožili sami s pritiskom na gumb, so se pojavili leta 1932 v predmestju Croydona. Od tam se je uporaba signalov hitro širila po mestih, semafor pa je postopoma postal nepogrešljiv del prometne infrastrukture.

Ljubljana je medtem dobila svoj prvi semafor leta 1956. Poskusno napravo so postavili pri Delavskem domu ob Gosposvetski cesti, prvo semaforizirano križišče pa je sledilo leta 1962 pri Karlovški cesti in predoru pod Ljubljanskim gradom. Od takrat se je njihovo število močno povečalo, čeprav so marsikje posamezna križišča v zadnjih letih prepustila mesto – krožiščem. Ta so v določenih prometnih razmerah lahko učinkovitejša, vendar niso primerna za vsako lokacijo, zato semaforji še zdaleč niso izgubili svoje vloge, zlasti tam, kjer se križajo zelo različni prometni tokovi ali kjer je treba zagotoviti varno prečkanje pešcev.

Z napredkom tehnologije pa so semaforji dobili tudi odštevalnike, tipala in računalniško krmiljenje. Sodobni prilagodljivi sistemi tako med drugim lahko zaznavajo promet in spreminjajo trajanje posameznih faz, da bi zmanjšali čakanje. Ponekod lahko že tudi zaznajo tudi približevanje vozil javnega prevoza ali intervencijskih služb ter jim po potrebi omogočijo prednost.

Priporočamo