Ime Janko Bucik in njegova ameriško-italijanska različica John Bucci oziroma Giovani Bucci veliki večini Slovencev ne pove nič. Še med domačini Kanalskega Vrha na Primorskem, kjer se je ta vsestranski genij leta 1933 rodil, le redki vedo zanj. Razmere po drugi svetovni vojni, njegov beg v Italijo in nato naprej čez lužo v Ameriko so ga doma potisnili v pozabo, medtem ko je on na drugi strani Atlantika nizal izum za izumom ter oblikoval futuristične avtomobile prihodnosti, ki so bolj kot na jeklene konjičke spominjali na vesoljska plovila.
Z enim od njih je navdušil celo slavnega glasbenika Paula Anko. Zasnoval je futuristični avtodom, majhno podmornico, v Ameriko pripeljal slavni rimski vodnjak Trevi in gradil nakupovalna središča prihodnosti. Lahko bi bil neznansko bogat, a mu nikoli ni bilo kaj dosti do tega, da bi kopičil denar ali vsaj patentiral svoje izume.
Vedno pred svojim časom
Kdo je torej ta skrivnostni Slovenec? Janko Bucik se je rodil na Kanalskem Vrhu, podeželski vasici nad Kanalom. Bil je najstarejši od devetih otrok in od nekdaj iznajdljiv. Menda je pri njihovi hiši zasvetila prva luč v vasi, saj je mladi genij elektriko proizvajal iz avtomobilskih in kamionskih akumulatorjev, ki jih je za sabo pustila bežeča italijanska vojska. Njegov brat Joško Bucik se ga v knjigi Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji, ki jo je napisal slovenski izseljenec Edi Gobec, spominja kot otroka, ki je bil vedno pred svojim časom - še rodil se je mesec dni prezgodaj. »Ko je bi star tri leta, je menda splezal na ogromen kup lesa in to ga je zaznamovalo za vse življenje – vedno spleza na vrh tega, kar se mu zdi izziv,« je spregovoril o svojem bratu.
Po drugi svetovni vojni je zaradi političnih okoliščin čez meje in luže postopoma odšla skoraj celotna družina, vsak se je znašel po svoje, ena od njegovih sestra je denimo postala prva ženska voznica avtobusa v Chicagu. Sam je odšel leta 1955. V enem od intervjujev za ameriški časopis je povedal, da ga je prizadelo, ker ga niso sprejeli v enote Jugoslovanskega vojnega letalstva. Razlog? Ni bil prepričan komunist.
Namesto, da bi se odzval na klic v navadno vojsko, je zato raje s kolesom in dvema knjigama pod pazduho odkolesaril čez mejo v Italijo vse do begunskega taborišča v Vidmu. Tam in kasneje še v Torinu je preživel prva štiri begunska leta, končal srednjo električno šolo ter nekaj tečajev umetnosti na inštitutu Leonardo da Vinci. Iz Bucika se je rodil Bucci.
»S katerega planeta ste?«
Konec šestdesetih let je sedel na parnik za Ameriko. Čeprav je hitro dobil službo in delal v uglednih podjetjih, si športnega avtomobila, s kakršnim je želel pritegniti pozornost punc, vseeno ni mogel privoščiti. Odločil se je, da si ga bo naredil sam. Osem mesecev je vse večere in noči preživel v svoji delavnici in iz karbonskih vlaken izdeloval čudo. Takšno čudo, da so prestrašeni sosedje v ulici ob njegovi prvi vožnji klicali policijo. Ko ga je ta ustavila, so ga policisti vprašali, s katerega planeta se je pripeljal.
Z omenjenim avtomobilom, poimenovanim La Shabbla, se je leta 1964 predstavil na svetovni avtomobilski razstavi v New Yorku, kjer se je vanj usedel takratni kanadski pop zvezdnik Paul Anka. Njegov naslednji avtomobil je bil Trieste, že v sedemdesetih letih opremljen s številnimi električnimi in elektronskimi napravami in je lahko dosegel hitrost 260 kilometrov na uro. Z njim se je odpeljal na 50.000 kilometrov dolgo turo po Evropi. Vmes se je bojda ustavil tudi v domačem Kanalu in s svojim avtomobilom povsem zasenčil novo mašo, ki jo je takrat v kanalski cerkvi daroval njegov brat Joško Bucik.
Apartma na kolesih
Kasneje je izdelal še apartma na kolesih oziroma futurističen avtodom s kaminom, prho, zložljivo streho in plesiščem za 20 oseb. Oblikoval je majhno podmornico, snoval nakupovalna središča, unikatno pohištvo in poleg več kipov naredil tudi popolno repliko vodnjaka Trevi iz Rima. Italijanski izseljenec si je namreč sredi Amerike zaželel italijansko romantično ozadje za zaroko s svojo punco. Replika vodnjaka je postala atrakcija mesta in kasneje prepotovala pot vse od New Yorka, Ohia, Illinoisa do Floride, Buccija pa se je prijel vzdevek Michelangelo Srednjega zahoda.
Kljub izjemnemu občutku za oblikovanje njegovi avtomobili nikoli niso doživeli serijske proizvodnje. John Bucci je umrl leta 2019, star 84 let. Ohranjeni so še trije njegovi avtomobili, eden naj bi bil v zasebni zbirki v Evropi, avtomobila Trieste in La Sabbla pa je pred časom prodajala ena od ameriških avkcijskih hiš. Vrednost zadnjega je bila ocenjena na 75.000 dolarjev. Na ceste pa utegne kmalu znova zapeljati tudi njegov futuristični avtodom. Iz Buccijeve zapuščine ga je kupil strastni zbiralec starih avtomobilov in napovedal njegovo obnovo.
