Na Spodnjem Plavžu, nedaleč od mestnega vrveža Jesenic, danes živita dve pasji srčni zgodbi – Luna in Loni. Luna, desetletna pasja dama z nežnim pogledom in modrostjo, ki jo prinesejo leta, je bila nekoč rešena iz Bosne. Svojo srečo je našla ob ljubečem lastniku, s katerim je preživela čudovita leta, dokler se življenje žal ni obrnilo drugače.
Po njegovi smrti je pristala v novem domu, kjer jo je pričakal Maks – zvesti čuvaj, ki je po smrti svojega očeta Bertija nekaj časa sameval, a je Luno sprejel z odprtimi tačkami. Že ob prvem srečanju sta se razumela brez besed – ona je prinesla nežnost, on pa zaščitniško toplino. Skupaj sta bila nerazdružljiv tandem: lajala sta na mačke (na varni razdalji, seveda), čuvala svoj kavč kot najdragocenejši prostor na svetu in z veseljem skakala v avto ob vsakem izletu.
Ko je Maks odšel čez mavrični most, je Luna ostala sama. Hiša je postala tišja, sprehodi krajši, pogled pa pogosto zazrt v vrata. A usoda je imela pripravljeno novo poglavje. Z lastnico sta se odpravili v zavetišče, kjer je iz boksa kukalo drobceno, rahlo prestrašeno bitje – Loni. Bil je tih, previden in negotov, a že ob prvem srečanju na travniku se je med njima nekaj zgodilo. Luna ga je nežno ovohala, on pa je z repkom nakazal, da ji zaupa. In tako je Loni odtačkal na Jesenice, v novo življenje.
Danes je ta nekdanji tihožitni kuža iz okolice Maribora pravi mali energijski paket. Če je bil nekoč zadržan, je zdaj glavni glas hiše – in Luna se mu pri tem včasih z veseljem pridruži. Skupaj odganjata mačke, pozdravljata obiskovalce, ki se jim nikoli ne uspe izogniti crkljanju in dajanju priboljškov, ter z največjim veseljem skočita v avto, ko se obeta izlet.
Luna ostaja prava dama – uživa v česanju, nežno nastavlja glavo in se s pogledom zahvaljuje za vsak dotik. Loni pa, kot se za mladega »fantka« spodobi, se glavniku še kar malce upira, a pri umivanju sta oba vzorna.
