Slovenci se radi pohvalimo z bogato vinogradniško tradicijo, kakovostnimi vini in kulturo, ki spremlja njihovo pridelavo ter uživanje. Da lahko vinska trta uspeva tudi sredi prestolnice, že desetletje dokazuje vinograd na pobočju Ljubljanskega gradu. Njegovo zgodbo od začetka soustvarja dr. Franci Čuš, enolog in strokovni sodelavec oddelka za sadjarstvo, vinogradništvo in vinarstvo na Kmetijskem inštitutu Slovenije.
Njegova povezanost z vinom sega v otroštvo. Doma so imeli manjši vinograd, ki ga še danes obdeluje njegov oče. Prav stik s trto, grozdjem in družinsko tradicijo je pomembno vplival na njegovo poklicno odločitev. Vino sicer najraje povezuje z dobro hrano in druženjem, saj je prepričan, da njegova vrednost presega zgolj pijačo v kozarcu.
»Čeprav se imamo Slovenci za narod, ki goji vinsko kulturo, se je ta v zadnjih petdesetih letih precej spreminjala,« ugotavlja. Nekoč je bilo vino predvsem vsakdanja, pogosto tudi osvežilna pijača, danes pa vse bolj postaja del kulinarike, kulturnih dogodkov in posebnih doživetij.
Pred desetletjem so mnogi dvomili, da bo vinograd uspel
Ko so leta 2016, takrat je Ljubljana nosila naziv zelena prestolnica Evrope, na grajskem pobočju zasadili vinograd, so bili številni skeptični. Ali lahko sredi mesta, zunaj tradicionalnih vinorodnih območij, sploh pridelajo kakovostno vino? »To je bil v tistem času izziv, ki so se ga mnogi otepali, saj so dvomili, da je kaj takega mogoče sredi Ljubljane,« se spominja Čuš, ki je prevzel strokovno vodenje projekta.
Pri izbiri sort so upoštevali podnebne razmere, ki so se že takrat spreminjale. Takrat je kazalo, da bodo zaradi toplejših razmer in vse manj megle v prestolnici uspevale tudi sorte, ki potrebujejo nekoliko daljše obdobje dozorevanja. Odločili so se za beli chardonnay, ki so ga poimenovali belpin, in rdeči zweigelt oziroma rdečegrajec. Odločitev se je izkazala za pravilno. V grajskem vinogradu so doslej pridelali že več kot 8000 steklenic vina, kakovost pa so z leti še izboljševali. »Z zorenjem v lesu dodamo strukturo, pookus, lahko tudi mineralnost. V zadnjem času smo kakovost pripeljali na zavidljivo raven,« pojasnjuje enolog.
Tudi letošnja trgatev, ki je potekala 9. septembra, obeta odličen letnik. Za kakovostnim vinom pa se skriva veliko dela. Od spomladanske rezi, redčenja grozdja in zaščite trt do spremljanja dozorevanja in trgatve. Posebno zahtevna je skrb za rdečegrajec, ki je zelo rodna sorta, zato je treba količino grozdja skrbno uravnavati.
Več kot vinograd, zgodba o slovenski vinski dediščini
Grajski vinograd danes ni zgolj prostor pridelave vina, temveč pomemben del doživetij Ljubljanskega gradu. Obiskovalci lahko spoznavajo vinsko tradicijo na piknikih med trtami, vinskih večerih, ob dnevih odprtih vrat in v grajski vinoteki. Svojo zgodbo ima tudi grajska žametovka, potomka najstarejše trte na svetu z mariborskega Lenta. »Mislim, da so na Ljubljanskem gradu lepo razširili celotno zgodbo, ki ni omejena samo na vinograd. To je zgodba, ki jo mnogi zavidajo,« poudarja Čuš.
Posebno vrednost vidi v tem, da se lahko obiskovalci, tudi tuji turisti, z vinogradništvom srečajo v samem središču mesta, ne da bi morali obiskati katero od slovenskih vinorodnih pokrajin. Letos se je grajski vinograd pridružil tudi mednarodnemu združenju mestnih vinogradov, ki si prizadeva za ohranjanje zgodovinske in krajinske dediščine. To je po Čuševem mnenju še posebno pomembno v času, ko manjši vinogradi v Sloveniji vse pogosteje izginjajo, saj mlajše generacije v njihovem obdelovanju ne vidijo več ekonomske prihodnosti.
Ob martinovem bodo na gradu obiskovalci lahko okušali letnik 2025. Belpin odlikujejo uravnotežena kislina, zmerna alkoholna stopnja in potencial za staranje, rdečegrajec pa ponuja elegantnejši slog rdečega vina z nežnejšo taninsko strukturo. Čuš ob tem opozarja tudi na vpliv podnebnih sprememb. Toplejše razmere so v zadnjih desetletjih izboljšale dozorevanje grozdja in kakovost številnih slovenskih vin. Pomembna prednost Slovenije je tudi ohranitev tradicionalnih sort, kot so laški rizling, šipon, modra frankinja, rebula, malvazija in refošk, ki se za zdaj razmeroma dobro prilagajajo spremenjenim razmeram.
Martinovanje naj ne bo le praznik vina, temveč tudi vinske kulture
Martinovo je eden najbolj prepoznavnih praznikov slovenske vinske tradicije. Po vsej državi se vrstijo praznovanja, degustacije in druženja, ki privabljajo številne obiskovalce. A Čuš meni, da bi morali o vinu govoriti tudi zunaj prazničnega novembra. »Malo pogrešam bolj stalno izobraževanje tudi mlajših generacij, da bi gojili pravi odnos do vina, ne samo kot ene izmed alkoholnih pijač, ampak kot nekaj, kar je zapisano v naši tradiciji,« poudarja.
Opaža namreč, da mladi pogosto nimajo posebnega zanimanja za vino in njegovo zgodovino. To se pri mnogih spremeni šele pozneje, ko skozi delo, potovanja, kulinariko ali druženje odkrijejo bogastvo vinske kulture.
Prepričan je, da bi morali v izobraževalnem sistemu več pozornosti nameniti poznavanju vinske trte, slovenskih avtohtonih in tradicionalnih sort ter dediščine vinogradništva. Pri tem ne gre za spodbujanje pitja alkohola, temveč za razumevanje tradicije in odgovornega odnosa do vina.
Prav takšno sporočilo nosi tudi grajski vinograd. Vino namreč ni le rezultat dobre letine, temveč znanja, potrpežljivosti in spoštovanja narave. In morda je prav martinovo priložnost, da se ob praznovanju spomnimo tudi tega, da prava vinska kultura ni v količini popitega, temveč v odnosu do vina in dediščine, ki jo predstavlja.
