Dne 24. marca bo minilo sto let od rojstva Daria Foja, enega vodilnih predstavnikov satiričnega in političnega gledališča. Njegov levičarski politični aktivizem in družbena kritika sta močno zaznamovala italijansko povojno gledališče. Napisal je okrog 70 iger in za svoj dramski opus leta 1997 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Zaradi odkritih levičarskih prepričanj in kritike italijanske družbe je bil pogosto trn v peti politikom, Vatikanu, fašistom, pa tudi komunistom in načelno naklonjeni levici, saj sta z ženo in sodelavko Franco Rame vedno ohranjala politično in socialno angažirano gledališko držo. Za njunimi na videz lahkotnimi šalami se je vedno skrivala boleča resnica, ki ni prizanašala nobeni instituciji.
Dario Fo se je rodil leta 1926 v Italiji, v Sangianu blizu jezera Maggiore. Študiral je slikarstvo in arhitekturo, a je bil človek mnogih talentov. Tako ni bil samo pisec satiričnih dramskih tekstov, temveč tudi igralec, pevec, režiser, slikar in arhitekt.
Nepredstavljiva drznost
Že njegova prva predstava Prst v očesu iz leta 1953 je prinesla številne novosti, med drugim scenografijo brez razkošja in bogatih kostumov. Predvsem pa je bila novost njegov način igranja, ki je bilo v glavnem sestavljeno iz mimike in akrobatskega poskakovanja. Poleg tega se je na italijanskih odrih prvič po drugi svetovni vojni spet pojavila politična satira. Fo je zgodovino človeštva pripovedoval tako, da je uradne vzorce zapisovanja zgodovinskih dogodkov obrnil na glavo. Kot je pozneje razložil, je želel razdreti mite, ki jih je postavil fašizem, krščanska demokracija pa jim je ostala zvesta po vojni. To so bili: mit herojstva, po katerem lahko samo velike osebnosti ustvarjajo zgodovino, mit družine in strogo določenih moralnih vrednot, mit kulture kot produkta samo neke intelektualne elite, mit domovine, učinkovitosti, možatosti, mit zgodovine kot »življenjske učiteljice«. Za Italijo je bila to tedaj nepredstavljiva drznost.
Konec petdesetih let prejšnjega stoletja je v svoje gledališče poleg ljudskega pripovedništva vključil tradicijo potujočih igralskih skupin, kakršne so nekoč z lesenimi vozovi, lutkami in improviziranimi scenami, z igralskimi, rokohitrskimi, žonglerskimi, pevskimi in drugimi sposobnostmi razveseljevale prebivalce podeželja in manjših mest.
Leta 1959 je z ženo, Franco Rame, ki je bila med drugim tudi igralka, ustanovil gledališko skupino Compagnia Dario Fo-Franca Rame, ki je uprizarjala kritične politične skeče. Njegova žena je bila potomka ene najslavnejših družin komičnih igralcev, ki so z lesenim marionetnim gledališčem po severni Italiji potovali že v 19. stoletju.
Leta 1973 je Franca Rama doživela srhljivo izkušnjo, ko jo je ugrabila skupina petih fašistov, ki so jo nato mučili in posilili ter jo hudo poškodovano pustili v parku. Storilcev seveda niso nikoli odkrili. Toda Franca je preživela in že kmalu na gledaliških deskah spet ustvarjala protifašistične monologe.
Nenavadna mešanica
Fo je ljudsko tradicijo, ki so jo obravnavali kot produkt neizobraženega ljudstva, prepletel z novimi intelektualnimi vsebinami in jo filološko prenovil. Tako je nastala nenavadna mešanica ljudskega in visokega, elementov commedie dell'arte in francoske avantgarde 20. stoletja, cirkuških trikov in brechtovskega antinaturalizma. To je bila glavna sestavina njegovega gledališča, za katero si kritiki nikoli niso bili čisto na jasnem, kako naj ga imenujejo – je to vodvil, čeprav novejšega tipa, ali pa morda avantgardno gledališče.
Leto 1968 je bilo za Foja prelomno. Kot je dejal, so vedno teže igrali v gledališču, kjer je bilo vse, celo razdelitev stolov v dvoranah na tiste v ložah in v parterju za bogate in tiste na balkonu za revne, kazalo na delitev družbe in ljudi na socialne razrede. Gledališče Dario Fo-Franca Rame se je preimenovalo v Kolektiv Nova scena. Iz meščanskega milanskega gledališča Odeon se je preselilo v delavske in ljudske domove ter do leta 1970 delovalo znotraj kulturne mreže Komunistične partije Italije. Da resno mislijo, so dokazovali z ukinitvijo hierarhične strukture v gledališču in izenačitvijo vseh funkcij, od direktorja in glavnega igralca do odrskega delavca. A to ni trajalo dolgo, saj se je Fo razšel s KP Italije. Kritika v njegovih predstavah namreč ni prizanesla niti temam, ki so stranko spravljale v zadrego, na primer Stalinovim procesom, španski državljanski vojni, odnosom med vodstvom in bazo … Zato so mu v stranki očitali, da se gre moralista, ki se je odločil, da bo počistil tako z družbenim reakcionarstvom kot s partijo, edino pravo zastopnico naprednih sil v družbi.
»Nismo se strinjali s tem, da bi bili 'levičarski umetniki', ki izdelavo politične linije prepuščajo stranki, sami pa sprejemajo direktive in kompromise. Bili smo pripravljeni in odločeni osebno sodelovati v bojih, postati neke vrste revolucionarni aktivisti,« je razložil umetnik. Ko je leta 1997 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je švedska akademija zapisala, da je Fo »posnemajoč srednjeveške rokohitrce bičal oblast in ponovno vlil dostojanstvo šibkim in zatiranim«.
Ateist, ki je razmišljal o veri
Ob njegovi devetdesetletnici je v sodelovanju z novinarko Giuseppino Manin izšla knjiga z naslovom Dario in Bog. Avtor, ki se je vse življenje opredeljeval za ateista, je v njej razmišljal o veri: »Razmišljanje o Bogu in religiji je pretveza za govorjenje o nas samih, o naših življenjih in o razvoju človeštva.« O svojem odnosu do onostranstva in do smrti pa je povedal: »Smrt bo mirno prišla ob svojem času, vendar se je ne bojim. Človeškemu razumu je nevzdržna ideja, da za vedno izginemo. Pamet mi pravi, da se spremenimo v prah. Vendar pa me je moja domišljija obdarila z vizijo neke druge dimenzije. Upam, da bom presenečen.«
Med njegovimi pomembnejšimi deli so gledališke igre Prst v oko (1953), Burkaški misterij (1969), Naključna smrt nekega anarhista (1974), Nadangeli ne igrajo fliperja, Sodoben zakon, Nenormalni dvoglavec, Se ne plača, se ne plača! (1974), Goli človek in človek v fraku (1985) ter Par brez predsodkov (1983). Njegova dela redno uprizarjajo gledališča po vsem svetu. Tako je prav te dni na sporedu Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani predstava Burkaški misterij v režiji Tijane Zinajić. Satiro, ki jo je Dario Fo napisal s soavtorico Franco Rame, je Vatikan označil za bogokletno …
Mož, ki se je zavedal, da so ga ljudje zunaj gledališkega sveta imeli zgolj za »nekakšnega burkeža, človeka dovtipov«, je umrl 13. oktobra 2016 v Milanu.
