»Imela je velik smisel za humor in bila je zelo izobražena ter z vsem na tekočem. V njeni zapuščini so celi zvezki njenih premišljevanj o dogodkih, o katerih je brala, ali o razstavah, ki jih je videla. Bala se je, kakor se veliko žensk boji še danes, da je ne bi porinili v predalček 'dekorativnih umetnic' – tistih, ki slikajo šopke, srečne otročiče in pomladne pokrajine. Risala je karikature, nekatere zelo zajedljive, in s tem izražala svoje mnenje. Ostra in kritična je bila vedno,« je o svoji mami, umetnici Meliti Vovk, povedala njena hčerka, prav tako slikarka Ejti Štih, ki že več kot 40 let živi in ustvarja v Boliviji. Za mamo je še dejala, da je bila rada nekaj posebnega, in tako je od nje podedovala svobodomiselnost ter nekonformizem.
»Kar zadeva umetnost, je vedela, kaj se dogaja v svetu, kljub temu da v Jugoslaviji to ni bilo najlažje. Mislim pa, da se je v svojem ustvarjanju večkrat počutila nesvobodno, kajti ni bila v skupini umetnikov, ki so bili pod okriljem Moderne galerije in so imeli tudi velike finančne uspehe,« je še izpostavila hčerka. Najbolj jo je zanimala figurativna umetnost, vendar ker tedaj to ni bilo modno, se je skušala po najboljših močeh prilagoditi trendom.
Umetnica iz hotelirske družine
Kot je nekoč dejala Melita Vovk, je umetniško žilico podedovala po materi, hčerki Irme Polak, slovite slovenske operne pevke v Zagrebu. O slavni babici jim je mama veliko pripovedovala in vrtela gramofonske plošče. Umetnost je tako zelo zgodaj postala del življenja bodoče slikarke, ki je veliko časa risanju posvečala že v otroštvu. Pri komaj osmih letih, kot je podatek v biografskem zapisu o umetnici na spletnem portalu Obrazi slovenskih pokrajin navedla Lea Berg iz Mestne knjižnice Kranj, je narisala in napisala strip o takratnem škandalu Edvarda VIII., ki se je zaradi ljubezni odrekel prestolu. Kako intenzivno o umetnosti je razmišljala že pri teh letih, priča tudi njen zapis iz tega obdobja, leta 1936, ko je v zaobljubi umetnosti kot otrok zapisala: »Umetnik prejme od narave dar umetnosti – zlato posodo, da iz nje deli skrivnost. Ta skrivnost je sok, ki teče skozi srce in se čisti v jezeru duše. Kdor pije iz keliha umetnosti, naj pomni, da njen sok ni za okrepilo telesa, pač pa za okrepilo duše.«
Leta 1928 rojena umetnica je sicer izvirala iz znamenite blejske gostinske in hotelirske rodbine. Dedek je bil lastnik penziona Vovk, kjer so konec 19. stoletja po Rilkejevem vzoru premožnim gostom ponujali sončne in zračne kopeli v blejski naravi, vendar brez zapovedanega strogega prehranjevalnega režima, kot je veljal pri sosedu. Penzion Vovk ni bil edini turistični obrat v družini. Umetničini teti Tila in Jula sta po besedah Ejti Štih ustanovili blejski hotel Mon Plaisir in hotel Toplice. Poleg tega se je oče umetnice Anton Vovk v krajevno zgodovino zapisal tudi kot dvakratni župan Bleda.
A ne glede na vse, kot je dejala Ejti Štih, njena mama ni imela kakšnega poslovnega talenta, in tudi če bi ga imela, ji ta, kot je pripomnila, ne bi kaj veliko pomagal, saj so jim po vojni z nacionalizacijo objekte vzeli in tako »od hotelirske slave ni bilo nič. Živeli smo zelo skromno, in če smo kam potovali, niti slučajno nismo jedli v restavracijah.«
Od akademije do Grupe 53
Melita Vovk je študirala na Akademiji za uporabno umetnost v Ljubljani ter med letoma 1951 in 1953 nadaljevala na specialki za grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu, kjer je opravila tri semestre, leta 1972 pa je diplomirala pri Riku Debeljaku.
Prvo samostojno razstavo je imela v začetku petdesetih let v blejski Festivalni dvorani, nato pa se je odpravila na svoje prvo študijsko potovanje v tujino. »Želela je začutiti utripe velemest in se seznaniti s sodobno umetnostjo. Zaradi pomanjkanja in lakote ter posledično popolne oslabelosti se je bila prisiljena vrniti čez leto dni,« je izkušnjo umetnice popisala Lea Berg na portalu Obrazi slovenskih pokrajin.
Ko se je vrnila v Ljubljano, je postala del skupine slikarjev Grupa 53. To so sestavljali Milan Berbuč, Mire Cetin, France Peršin, Marko Šuštaršič, Marjan in Drago Tršar ter drugi. Skupina, ki se je povezovala na podlagi sorodnih pogledov na takratno umetniško stvarnost, je prvič razstavljala oktobra 1953 v spodnjih prostorih Moderne galerije in zatem s postavitvijo gostovala v Beogradu ter Zagrebu. To pa je bil tudi čas, ko se je Melita Vovk odločila tudi za pedagoško usmeritev. Navduševali sta jo otroška domišljija in ustvarjalnost in tako je nekaj let na nižji gimnaziji na Bledu poučevala likovni pouk. Kasneje, leta 1974, se je za tri leta zaposlila kot višja strokovna sodelavka za scenografijo na AGRFT, do upokojitve leta 1984 pa je z izjemno krajših prekinitev, ko je bila zaposlena, delovala kot svobodna umetnica.
Ukvarjala se je s slikarstvom, grafiko, risbo, ilustracijo, scenografijo, kostumografijo in karikaturo. Od leta 1956 se je tudi vse bolj posvečala scenografiji in kostumografiji, z osnutki je sodelovala pri več kot petdesetih gledaliških predstavah. Leta 1974 je na Borštnikovem srečanju prejela Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za kostumografijo, leta 1977 pa Borštnikovo diplomo in denarno nagrado za scenografijo.
Vidno vlogo v njenem delu je imela ilustracija, za kar je prejela več nagrad, med drugim nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo, kar je najvišje slovensko priznanje na področju ilustracije. Ilustrirala je več kot osemdeset knjig, med drugim je prva ilustrirala Jurija Murija v Afriki, za mnoga literarna besedila pa je ilustracije v nadaljevanjih objavljala v periodičnem tisku. Portretirala je tudi slavne pisatelje, ki so prihajali na Bled na srečanja Pena. Znameniti so ustvarjalkini duhoviti potopisi, ki jih je opremila s svojimi risbami, prav tako je pisala strokovne članke in spominske zapiske v dnevnikih, ki jih je pisala skoraj vse življenje.
Vedno si je želela biti slikarka
Ob vsestranskem opusu umetnice je Ejti Štih izpostavila, da si je mama želela biti slikarka in da so njene zgodnje slike izjemne. Prav tako so, kot je še dodala hčerka, »fantastične, duhovite, lepe in tehnično brezhibne grafike«. Te je z veseljem ustvarjala, tako kot je rada tudi portretirala ljudi. »Tako na hitro in nekam na skrivaj, a značaj portretiranca je vedno zadela, čeprav daleč od tega, da bi to bili realistični portreti.« Narisala je več kot 250 portretov pisateljev in te je umetničina hčerka podarila Narodni in univerzitetni knjižnici.
»Ilustracije, gledališče … to je delala, ker je bilo treba nekaj dati v lonec. To, kar je rada slikala in risala, je ostalo doma in ni bilo prodano. Se je pa pri ilustracijah vedno izjemno potrudila, da so bile kar najbolj izvirne in v slogu z literaturo. Obvladala je več različnih slogov in menim, da je to ena njenih največjih vrlin. Da se ni ponavljala,« je pojasnila Ejti Štih.
Vsestranska umetnica je bila svetovljanka, ki je prepotovala vso Evropo in bila sedemkrat pri hčerki v Boliviji. Nekaj časa je živela tudi na Nizozemskem s svojim drugim možem, avantgardnim slikarjem Roelofom Frankotom, prvič je bila poročena s književnikom Bojanom Štihom.
Umrla je leta 2020 v Radovljici. Leta 2008 je bila ob občinskem prazniku razglašena za častno občanko Bleda. Poleg njenega opusa pa so za umetnico ostali tudi spomin na njeno široko razgledanost, močno zanimanje za družbeno dogajanje in medčloveške odnose, humor ter kritična refleksija.
