Januar se začenja z novim letom, kar mnogim prinaša občutek novega začetka, ki ga je lepo praznovati v prijetni družbi. To je čas, ko se oziramo nazaj na minulo leto, razmišljamo o svojih dosežkih in si zastavljamo nove cilje. V preteklosti so ljudje januar izkoristili tudi za urejanje zalog hrane in kuriva, da bi hladne mesece preživeli brez skrbi.
Po živahnem decembru velja januar za mirnejši mesec, nekdaj pa je bil tudi izrazito lačen čas, o čemer priča staro slovensko ime za ta mesec: prosinec – prosi proso. Proso, žito rodovitnosti, je bilo nekoč dragocena zaloga v zimskih shrambah. Kristjani 6. januarja praznujejo tri kralje, s čimer zaključujejo božični čas in dodajo praznični pridih zimskemu začetku leta. Začetek novega leta je že od nekdaj prepleten s simboli sreče, kot so dimnikar, podkev, štiriperesna deteljica in prašiček. Pregovor pravi: Kakor boš dočakal novega leta dan, tako bo vse leto. Mnogi še danes verjamejo, da način, kako preživimo prve ure novega leta, napoveduje razpoloženje in potek prihodnjih mesecev.
V času socializma je bilo silvestrovo za številne posebno pomemben družabni dogodek, ki je povezal ljudi v prazničnem vzdušju. Najpogosteje so bila praznovanja v gostilnah, planinskih kočah ter v krajevnih in tovarniških dvoranah, kjer je bilo vzdušje preprosto, domače in polno smeha. Glasba v živo, skromno okrašeni prostori in neizmerna družabnost so oblikovali značilno podobo tistih časov. Tisti z nekoliko debelejšo denarnico so si privoščili bolj imenitno praznovanje. Novoletno jutro so pričakali v hotelskih restavracijah, kjer so jim postregli s predjedjo, juho, glavno jedjo in sladico. Posebnost boljših lokalov je bil tatarski biftek, ki so ga natakarji vedno dokončali pred gosti. Sladica nad sladicami pa je bila pohorska omleta. Ob polnoči, ko so v restavracijah ugasnile luči, so gostje nazdravili s penino – najpogosteje z bakarsko vodico ali fruškogorskim biserom.
Ko pride novi dinar
Pred desetletji, ko še ni bilo silvestrovanj na prostem, so mnogi zadnjo noč v letu preživeli doma. Televizija je takrat pomenila pravo malo revolucijo. Skupaj z radiem je televizija postala nepogrešljiv spremljevalec silvestrskih večerov, ki je ljudi z glasbo, humorjem in praznično obloženo mizo popeljala v praznično novoletno jutro. S prireditvami Podoknica Nedeljskega smo kar 33 let oživljali stare običaje, medtem pa so starejši z nami delili bogato zakladnico ljudskih modrosti. Mnogi pregovori so povezani prav z novoletnim dnem. Po izročilu naj bi bila na mizi obvezno svinjina, saj prašič rije naprej in simbolično prinaša napredek in blagostanje. Perutnini pa naj bi se bilo bolje izogniti, ker kura praska nazaj in naj bi odnesla srečo iz hiše. Praznične mize so gospodinje dopolnile tudi z lečo, ki spominja na zlatnike, ter s sarmo, katere zvita oblika naj bi simbolizirala zložene bankovce. Tudi okrogle sladice naj bi prinašale srečo in bogastvo. Pregovor pravi: »Kar seješ na začetku, to boš žel vse leto.«
Zato so ljudje verjeli, da je pomembno, kako preživimo 1. januar – v dobri volji, siti in brez prepirov, saj naj bi prav razpoloženje prvih ur napovedovalo potek vsega leta. Po starem verovanju naj bi bilo dobro, da je prvi, ki stopi v hišo, moški. Obisk prve ženske naj bi prinesel nesrečo, zato so se najbolj vraževerni včasih že zgodaj zjutraj dogovarjali s sosedom ali prijateljem, da jih obišče in jim »odpre« srečno leto.
Med zimskimi praznovanji je kruha pogosto zmanjkalo, zato so gospodinje decembra spekle več hlebcev kot običajno. Vonj sveže pečenega kruha je domove napolnil s toplino in je tudi v času socializma ostajal nepogrešljiv del prazničnega vzdušja. Po polnoči so gospodinje postregle s kislo juho, kuhano v velikih loncih, enako pa je dišalo tudi v gostinskih lokalih, kjer so natakarji z njo pogostili utrujene goste. Konec leta 1964 pa v silvestrskih loncih niso brbotale le praznične jedi – pošteno so vrele tudi skrbi zaradi napovedanih gospodarskih reform, ki so obetale korenite spremembe v vsakdanjem življenju ljudi. »Kako bomo v prihodnje živeli, bo največ odvisno od produktivnosti in vsega, kar je z njo povezano,« je v zadnji številki pred novim letom 1965, ko je denarna reforma Jugoslaviji prinesla novi dinar, ki je veljal sto starih, zapisal Nedeljski dnevnik.
