V večernih urah 10. junija 1903 se je v Beogradu zbrala skupina prorusko usmerjenih oficirjev, ki so si nadeli ime črna roka, ter okoli polnoči krenili nad kraljevo palačo. Srbskega kralja in kraljico, Aleksandra I. oziroma Aleksandra Obrenovića ter Drago Mašin, ki sta se skrivala v zaklonišču, so ustrelili takoj, trupli pa odvrgli skozi okno na dvorišče. Nato so v isti noči umorili še predsednika vlade Dimitrija Cincarja - Markovića in nekatere vidne kraljeve podpornike. Po teh umorih je na prestol znova prišla dinastija Karađorđevićev, ki je pod vplivom Rusije in zahodnih lobijev začela voditi čedalje agresivnejšo politiko proti svoji sosedi Avstro-Ogrski.
Srbski kralj Aleksander I. je postal moteč že leta 1893, ko je z državnim udarom odstavil namestništvo, prevzel oblast, se razglasil za polnoletnega in uvedel avtokratski sistem. Posredi so bili tudi sporna ženitev, malverzacije različnih dvornih prisklednikov, proavstrijska politika, predvsem pa slabo vodenje države. Črna roka ga je umorila, ko je štel komaj 26 let. Šlo je za združbo, ki je podpirala Karađorđevićeve in ki je desetletje pozneje organizirala še atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda ter s tem sprožila začetek prve svetovne vojne. Tudi atentat na srbskega kralja Aleksandra, ko je bila v eni noči obglavljena vrhovna oblast balkanske kraljevine, je imel daljnosežne posledice za vso Evropo.
Najstnik na prestolu
Aleksander Obrenović se je rodil 14. avgusta 1876 srbskemu kralju Milanu Obrenoviću in hčeri moldavskega kmeta Nataliji Keško. Za mladega princa je izključno skrbel kralj Milan. Ko je Aleksander nekoliko odrasel, ga je poslal na šolanje v Pariz. Z mladim princem sta odpotovala tudi dva ugledna prijatelja dinastije Obrenović, Jovan Ristić in Kosta Protić, poznejša regenta mladega kralja. Na liceju se je solidno izobrazil, naučil se je tudi francoščine in ruščine. Po vrnitvi v Beograd leta 1887 je ostajal na dvoru, kjer so za njegovo izobrazbo skrbele guvernante. Naučil se je igrati klavir, pisal je poezijo, lovil ribe in hodil na lov. Večino časa pa je bil še vedno pod strogim očetovim nadzorom.
Po abdikaciji očeta kralja Milana je Srbiji do Aleksandrove polnoletnosti vladalo regentstvo, leta 1893 pa se je pri sedemnajstih razglasil za polnoletnega in prevzel vso oblast v svoje roke. Ta poteza ga je naredila priljubljenega, kajti skliceval se je na osvoboditev izpod turškega jarma in na pot približevanja Evropi. Z naslednjo potezo pa je ljudi razjezil, saj je odpravil liberalno ustavo iz leta 1888 in znova uveljavil absolutistično ustavo iz leta 1869. Zunanjepolitično se je tako kot njegovi predhodniki iz dinastije Obrenovićev oprl na velesili svojega časa, na Avstro-Ogrsko in tradicionalno srbsko zaveznico Rusijo.
Toda med Aleksandrovo vladavino je Srbija zašla v kaos – uradniki več mesecev niso prejemali plač, državni aparat je bil zelo korupten, strankarski prepiri so se končevali tudi s fizičnimi obračuni. Mladi kralj vsemu temu ni bil kos. Leta 1897 je iz Rusije nazaj v Srbijo pripeljal svojega očeta Milana, ki je imel še vedno naziv vrhovnega poveljnika vojske, da bi mu pomagal. A Rusija je bila do te odločitve posebej nezaupljiva, saj je bil oče Milan znan avstrofil.
Tako Avstro-Ogrska kot Rusija sta tekmovali za svoj vpliv na Balkanu. Obrenovići so znali med njima spretno krmariti, miriti strasti in skrbeti, da so od njiju dobili, kar je Srbija potrebovala za napredek in stabilnost.
Apetiti po Balkanu
Aleksander pa je imel na drugi strani tudi močne sovražnike, dinastijo Karađorđević in njene vplivne podpornike. Spor med Karađorđevići in Obrenovići se je sicer vlekel že vse od začetka 19. stoletja; Karađorđevići so bili iz Srbije izgnani leta 1858, njihov v Franciji izšolani prestolonaslednik Petar Karađorđević, ki se je v mladih letih kot francoski vojak celo bojeval proti Nemcem v francosko-pruski vojni, pa je večino življenja preživel v poskusih, kako bi Obrenoviće spravil s prestola.
Koliko je imel ob tem podpore francoskih lobijev, ki so si že od leta 1871 prizadevali za revanšo z Nemčijo, ostaja skrivnost – dejstvo pa je, da je njegov poznejši prevzem oblasti v Srbiji vplival na dogodke, ki so po učinku padca domin dejansko zrušili tako nemško kot avstro-ogrsko cesarstvo. Uradni razlog za nenadni izbruh nezadovoljstva s kraljem Aleksandrom, ki je pripeljal do državnega udara, je bila sicer njegova zveza z deset let starejšo vdovo Drago Mašin. Ko sta se leta 1900 zaročila, so se namreč po beograjski čaršiji hitro razširile govorice, da si je kralj izbral lahkoživko in neplodno žensko, kar naj bi postavljalo pod vprašaj obstoj srbske monarhije. Javnost je sicer nekoliko potihnila, ko je kralju za zaroko čestital sam ruski car Nikolaj II. in bil celo glavna priča na njegovi poroki. Zarotniški krogi pa so vse to uporabili za svoj peklenski načrt.
Zlom Obrenovićev
Ključni v tej peklenski igri je bil oficir Dragutin Dimitrijević, velesrbski nacionalist in član generalštaba srbske vojske, ki je med letoma 1901 in 1903 skrivoma zbral skupino častnikov, pripravljenih, da kralja Aleksandra nasilno odstranijo z oblasti. Čeprav je Obrenović po poroki res naredil nekaj nepriljubljenih potez – odmevalo je zlasti prezgodnje oznanjevanje kraljičine nosečnosti, ki se je izkazalo za zmotno – je ostajal med Srbi dokaj priljubljen. Še na zadnjih parlamentarnih volitvah pred atentatom, te so bile 31. maja 1903, so zmagale njemu zveste politične sile. A le deset dni po tem uspehu je sledil brutalni umor.
Kljub prvotnemu zgražanju po atentatu so takratne evropske velesile, predvsem tiste, ki so v tem obdobju že stiskale obroč okoli Avstro-Ogrske in Nemčije, Karađorđeviću razmeroma hitro priznale legitimnost. Novi kralj se je kmalu nato izkazal za njihovega zvestega zaveznika pri rovarjenju proti habsburški monarhiji. Pod njim so se tudi dokončno razplamtele ambicije velesrbskih nacionalistov na Balkanu. Večina oficirjev, ki so sodelovali pri umoru zadnjega Obrenovića, je bila nagrajena z visokimi funkcijami. Ti krvavi junijski dogodki so tlakovali pot prvi svetovni vojni, katastrofi, ki je za vedno spremenila Evropo.
