Mesto Ljubljana ima od leta 1504 svoje župane. Od prvega Janeza Lantherija, ki je svojo dolžnost opravlja od leta 1504 do 1505, ko ga je zamenjal Gregor Lagner, njega pa Lenart Praunsperger. Nekateri župani so vladali Ljubljani dolgo: Gaspar Hoffstetter osem let, od leta 1574 do 1582. Podobno Gabriel Eder (1702–1710), Jurij Ambrož Kappus (1742–1751), Peter Fister (1788–1796), Matija Burger (1851–1861), Anton Laschan (1874–1882) in Ivan Tavčar (1911–1921). Najdlje časa Ivan Hribar od leta 1896 do 1910. A po letih vladanja nihče ne seže aktualnemu županu Zoranu Jankoviću niti do kolen. Janković je na mestnem prestolu od leta 2006 in je s trimesečnim postankom, ko se je podal v državno politiko in se spet vrnil, na svojem mestu praktično 19 let, kar je za demokratično izvoljenega politika lep uspeh.
Zakaj tole pripovedujemo? Četrtega junija 1995 je naš takrat še nadobudni Domen Caharijas spisal pogovor z Gajem Petkovićem, legendarnim natakarjem iz mestne hiše. Petković, ki je v Ljubljano prišel leta 1967 iz Črne gore in je v tistem času že odhajal v pokoj, je naše glavno mesto poznal bolje od vseh Ljubljančanov. Sok in kavo je stregel mnogim pomembnim gostom, na hitro se je recimo spomnil Neila Armstronga, človeka, ki je prvi stopil na Luno, pa tudi črnogorskega politika Veselina Đuranovića, dolgoletnega predsednika jugoslovanske vlade. V anekdotičnem pogovoru je Gajo zagotovil, da je po naravi gotovo len, kot vsi Črnogorci, le da so ga Slovenci v dolgi gostinski karieri naučili pridnosti. Hm. Dejstvo je, da so bili pred leti mandati ljubljanskih županov za odtenek krajši – Gajo je stregel za časa sedmih županov, Mihe Košaka (1967–1973), Toneta Koviča (1973–1978), Marjana Rožiča (1978–1982), Tine Tomlje (1982–1986), Nuše Kerševan (1986–1990), Jožeta Strgarja (1990–1994) in Dimitrija Rupla (1994–1998), potem pa se je upokojil.
